Oko leoparda
Žanr | družbenokritični roman |
Narodnost | švedska literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2007 |
Založba | Učila International |
Ključne besede | Afriška ljudstva, Spomini |
Žanr | družbenokritični roman |
Narodnost | švedska literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2007 |
Založba | Učila International |
Ključne besede | Afriška ljudstva, Spomini |
Oko leoparda je prvoosebna zgodba o mladem Švedu, ki se odpravi v Afriko, da bi uresničil sanje svoje umrle prijateljice. Skozi poglavja si izmenično sledijo njegovi spomini na otroštvo z očetom mornarjem, ki si v švedskih gozdovih kot drvar izsekava pot nazaj na morje… Spomini na popoldanske pustolovščine s prijateljem Sturejem, na Janino, v katero sta oba zaljubljena, čeprav je brez nosa, ki ji ga je po nesreči odrezal kirurg, ko je ravno imel slab dan… Prizore s Švedske nato zamenjajo afriške pokrajine in dogodki, ki se odvijajo skozi osemnajst let, čeprav je Hans Olofson, glavni junak, vedno mislil, da se bo takoj vrnil nazaj domov in nadaljeval študij prava. Oko leoparda ocenjujejo kot enega najosebnejši romanov švedskega pisatelja Henninga Mankella, ki se je desetletja vračal v Afriko, kjer je med drugim delal tudi z uličnimi otroki. Knjiga prinaša njegov pogled in razmišljanja o tej ranjeni celini, ki je bila stoletja na žrtvenem oltarju zahodne civilizacije.
Objavljeno: 16.03.2018 12:19:31
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:18
Prihodnost Afrike se bo odločala ob vprašanju, kaj se bo zgodilo z afriškimi ženskami, razmišlja. Medtem ko moški v vaseh posedajo v sencah pod drevesi, ženske delajo na polju, rojevajo otroke, milje in milje daleč na svojih glavah prenašajo po petdeset kilogramov težke vreče. Moja farma, na kateri so zaposleni pretežno moški, gotovo ni verodostojna podoba Afrike. Afriške ženske so tiste, ki nosijo črno celino na svojih glavah. Človek vidi v njih prave silake z nezlomljivo samozavestjo, ko jih takole gleda s težkimi tovori na glavi, nikoli pa ne pomisli, da jim taka bremena lomijo hrbte.
Joyce Lufuma je morda stara petintrideset let. Štiri hčere je spravila na svet, pa ima še vedno toliko moči, da čvrsto udarja s kolom po koruznem zrnju. V svojem življenju ni nikoli imela priložnosti za razmišljanje, samo za delo, garanje za preživetje. Morda je kdaj medlo upala, da bodo njene hčere dobile priložnost za drugačno življenje. Vse njene sanje so posvečene njenim hčeram.
Kol, ki razbija po koruzi, zveni kakor tolkač pri bobnu. Afrika, to je ženska, ki drobi koruzo, pomisli. To je nujno izhodišče za vsako razmišljanje o prihodnosti te celine.
Joyce Lufuma odloži kol in začne sejati zdrob. Od časa do časa pogleda proti njemu, in ko se njune oči srečajo, se nasmehne, da se zableščijo njeni beli zobje. Delo in lepota sta nujno povezani, pomisli. Joyce Lufuma je najlepša in najbolj dostojanstvena ženska, kar sem jih kdaj spoznal v življenju. Moja ljubezen do nje temelji na spoštovanju. Njeno čutnost zaznavam v njeni nezlomljivi volji do življenja. Na tej točki je mnogo bogatejša od mene. Njeno bogastvo je v trudu, s katerim ohranja svoje otroke pri življenju, s katerim skrbi, da jim vedno lahko da kaj jesti, ne da bi ji bilo treba gledati, kako ugašajo zaradi podhranjenosti in kako jih v krstah odnašajo na pokopališča v hosti. (str. 300)