Sova v krošnji : [roman]
Žanr | družbenokritični roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Celje, 1999 |
Založba | Mohorjeva družba |
Ključne besede | Družbeni procesi, Družinski odnosi |
Žanr | družbenokritični roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Celje, 1999 |
Založba | Mohorjeva družba |
Ključne besede | Družbeni procesi, Družinski odnosi |
Čas dogajanja tega romana je postavljen v obdobje od konca druge svetovne vojne, do sredine 90. let prejšnjega stoletja. Kraji pa so avtorju domači bližnji trg (Idrija) ter njegova okolica z grapami in dolinami.
Glavni protagonist je zdravnik Alfonz Kodelja, ki po desetletjih dela skozi družbene spremembe časa in okolice, svoj končni dom najde v domačem domu starejših. Ker avtor romana tudi profesionalno dobro pozna dušo in človeške nravi, se lahko z njim sprehajamo skozi najrazličnejša stanja, občutja in razmišljanja vseh protagonistov v najrazličnejših starostnih obdobjih. Tako smo priča vzponom in propadom zmagovalcev nekega časa, industrializaciji ter njenim pozitivnim ter tudi negativnim posledicam. V ospredju pa vedno ostaja zgodba ljudi, ki te spremembe prinašajo in doživljajo. O glavnem liku, doktorju Kodelji je Helga Glušič v spremni besedi zapisala: …trški zdravnik, Kodelja, ki je »navzven trmoglav, navznoter pa rahel človek«. … se podoba trškega življenja z zdravnikovim notranjim pogledom na preteklost, to je potek dogajanj preteklih desetletij, ki jih opisujejo vzporedna poglavja, dopolnjuje z globinskim orisom, kakršen nastaja v razmišljanju mogočne in vzvišene zdravnikove osebe v stanju njegovega postopnega duševnega in telesnega usihanja. (konec citata)
Roman bo pritegnil vse, ki so jim je blizu ne le premene človeške duševnosti pač pa tudi časa med letoma 1945 in 1994.
Objavljeno: 16.03.2018 11:45:58
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:17
V trgu so Marušo sprejeli čisto drugače kot mene. Prav gotovo je morala vedeti za moja kriva pota.
Za mojo nezvestobo, se je ta samo na videz mehki in blagi človek tako rekoč sesedel v blato lastne pokvarjenosti. Spomnil se je neke misli znamenitega Šimunovića, ki jo je ta nekoč na predavanju rekel mladim akademikom. Rekel je: »Svet je lep zato, ker je tako protisloven. Samo na svetu se dobrota in sovraštvo združujeta v igri, ki vsebuje kali ljubezni. Če so kje nebesa, takšnega čudeža ne premorejo, kajti v tem občestvu naj bi bile zbrane samo dobrota, privrženost, plemenitost, vera, pobožnost. In če je kje pekel, je tudi neznansko bolj enoličen kot zemskost, kajti tam se zabava sovraštvo z zlom, pokvarjenost z goljufijo. Ljubite življenje, ki ga živite, kolegi moji. Samo zemsko življenje omogoča ljubiti. Nebesa in pekel so po mojem dolgočasne pokrajine«.