Preobrazbe: roman

Nekje proti koncu skoraj šeststo strani dolgega romana navede pripovedovalec besedno zvezo “plaz spominov”. Res gre prav za to. Notranji monolog, dolgi stavki, ki se kot plaz sujejo globoko iz potlačene preteklosti. Neimenovani fant, še ne polnih petnajstih let, se z materjo znajde na klopi nekega manjšega mesta. Zgodnje, vlažno in megleno jesensko jutro. Fant mora v šolo, a ne tako, da bi še naprej ostajal v varnem zavetju doma in družine. Na prvih straneh je še prezgodaj, da bi vstopil v novi hram učenosti, zato kar obsedi v parku v bližini. Stran za stranjo, poglavje za poglavjem, v maniri “Bildungsromana”, se pred bralcem odpira fantovo otroštvo, tragična zgodba dečka, ki se je rodil kot pankrt in ki se mu mora nazadnje, njemu v dobro, odreči celo lastna mati. Nenehne selitve, nenehno menjavanje šol, ženska, večna dninarka, ki le vdano trpi, samo da bi tudi najmlajšemu izmed svojih otrok omogočila zaživeti človeka vredno. Fant je razočaran, obupan, ne more in ne more se sprijazniti z dejstvom, da ga je mati (po njegovem mnenju) zavrgla, kot je zavrgla pred tem že enega izmed sinov. Ve pa, da bo moral oditi. Najhujša zanj je bolečina, da ne pripada nikomur. Nikjer ga ne sprejmejo, ne v enem, ne v drugem kraju, kjer skuša pognati korenine. Za okolico je vsepovsod samo pritepenec, ki ga tolerirajo le toliko časa, dokler ne dopolni let, ko ga lahko brez krivde odpravijo. Mati se tega zaveda. Kot vdana cankarjanska ženska nemo sedi ob sinu, s katerim je zadnjič skupaj. Ura bije in vsake toliko prekine tok notranjega monologa. Fant se še kar ne more odločiti. Počasi in boleče se preobraža, klesti korenine, za katere je upal, da ga bodo pričvrstile vsaj na vas, v kateri sta z materjo živela zadnja tri leta. Obupan premleva grešne misli, očita materi celo, da ga je sploh rodila. Usoda posameznika torej, kakršna v letih po drugi svetovni vojni najbrž ni bila ravno nevsakdanja, je pa napisana tako, da bi bila lahko resnična tudi sedemdeset let kasneje. Avtor ve, kaj je to “tehnika pisanja”, kar je romanu zanesljivo v prid, četudi se bralec morda vsebinsko zmeraj ne strinja z njim. In morda še mimogrede: tisti bralci, ki poznajo nekdanjo zgradbo Srednje ekonomske šole v Murski Soboti, bodo lahko z malo nostalgije in malo grenkobe prebrali avtorjevo (sicer bežno) videnje te stavbe izpred več desetletij.