Fatamorgana
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
Založba | Lud Šerpa |
Ključne besede | Igre, Javnost, Meščanstvo, Otroštvo, Sanje, Zasebnost |
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
Založba | Lud Šerpa |
Ključne besede | Igre, Javnost, Meščanstvo, Otroštvo, Sanje, Zasebnost |
Pesniški prvenec Anje Cimerman se skozi lahkotno korakanje dvovrstičnih verzov poigrava s samoumevnostmi in tihimi dogovori, ki jih družba spleta okoli sebe. Zdi se, da do bistva reči dostopa skozi zavestno kultivacijo otroškega čudenja, igrivo držo in zanimanjem za meje, ki pod bistrimi udarci hitro izdajo lastno provizoričnost. V prvem delu se osredotoča na območje prehoda med zasebnim in javnim, s katerim se ljudje vzajemno ograjujemo. Razgradnja banalnih meja vzpostavlja nove povezave in stike v prostoru, obrne razumevanje med zunaj in znotraj. Kar je označevalo prostor lastne intime, postane portal v intimo drugega, v vodi in zvoku se različne zasebnosti zberejo in poenotijo. Osrednji del zbirke tem premislekom prinese začasno zatišje, “zenit” oz. trenutek, ko svet obstane v ravnovesju, ko so misli jasne in lahne, preden nas v zadnjem delu zbirke zagrne tretja dimenzija, groteskne podobe, ki nas obiskujejo “pod zavestjo”, in nas zdaj spreletavajo kot jata zloveščih ptic.
Objavljeno: 15.03.2018 18:38:52
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:17
DVORIŠČA
1
Narava dvorišča je dvojna:
dvorišče je zasebno zemljišče
in pojavni prostor. Bivajoče,
ki na dvorišču urejajo vrtnice,
perejo avto ali popravljajo kolo,
je mogoče kadarkoli odgovoriti:
in, kako?
A ob prebiranju pesmi bralec kmalu ugotovi, da je sicer večji čas intimni poziciji izrekanja, ki se od pričetka giblje skozi voajerizem, dodan tudi širši družbeni kontekst in bolj temačna nota. Ta je vidna predvsem v prvem razdelku Nad zasebnostjo, ki predstavlja vrhunec zbirke, saj se s svojo dodelano strukturo izrazito loči od preostanka celote. Dvovrstične pesmi v njem so namreč izčiščene vsega balasta in dobro povezujejo zasebno, intimno pozicijo s širše družbenim svetom (»Prostor pod soncem je mogoče kupiti. Lastništvo ne zagotavlja zasebnosti. Lastništvo svojo zasebnost razkazuje.«). Slednjega zaznamuje razsrediščen, vsevedni subjekt, ki preiskuje prostore bivajočega (predmestje, vrt in podobne bivalne in pol-bivalne strukture) in se le v prvih dveh pesmih z uporabo asteriska aktivno vključi s svojimi komentarji (»* Kdo je lastnik te knjige? Kdo razkazuje svojo zasebnost? Jaz s svojimi pesmimi ali vi, ki berete to knjigo in razkazujete svojo izbiro, da boste izmed vseh knjig brali prav to?«). To sicer dobro deluje kot nekakšen zunanji, avtorski komentar, a pesmi po drugi strani tudi ne doprinese posebnega dodatnega pomena (»Zasebnost ima pravico, da nima okusa. Nima pa zasebnost pravice do popolne zasebnosti.« ter »* Velikokrat se sprašujem, kaj si blagajničarke v naši trgovini mislijo o meni, ko vsak dan pridem po zavojček cigaret. Vem, da si nekaj mislijo, ker so si zapomnile mojo izbiro. Spomin je velik del misli.«) znotraj atmosfere, ki jo polni predvsem tesnoba in utesnjujoč občutek zavoljo družbeno mentalnih in fizično realnih mej. V razdelku je ob tem opazno stopnjevanje zasebnosti, ki se iz majhnih prostorov (denimo hiše) gradi v širši prostor družbenega okolja (»Kadar veter raznaša smeti po ulici, zaskrbljenost bivajočih ni tolikšna kot tedaj, ko smeti obmirujejo na njihovem dvorišču. V le nekaj centimetrih smeti postanejo problem bivajočih. Smeti na cesti so problem ceste, ki je od vseh, zato se s smetmi razen smetarjev ne ukvarja nihče.«), pri čemer se banalnosti uspešno priključujejo pomembnim bivanjskim vprašanjem (»Pred spanjem bivajoči ne razume, kaj to pohištvo dela v njegovi sobi, kaj so to ljudje, kaj je to denar, kaj se dogaja. Ve, da to ni strah pred smrtjo. Ne boji se smrti. Boji se, da bo v njej ujet in sam.«). Ob dokaj temačni atmosferi vsakdanjih podob, med bližino in razdaljo, med zasebnostjo in javnim, pa se prevpraševanjem mej v svetu in odnosih dobrodošlo priključuje igriva drža in avtoričin humor, ki rahljata siceršnjo resnobnost. Pesem v pesem se ob tem vse bolj izkazuje tudi želja po komunikaciji, stiku z bivajočim, ki mu subjekt namenja otroško čudenje, kar se iz začetne že omenjene aktivne priključitve z opombo nadalje razvije v bolj elegantno zastrt način udeležbe. Prostor zasebnega v drugem razdelku Prav tam spremeni glediščno točko, se iz poprej dodelane strukture prestavi v bolj svobodno, odprto formo ter izpostavi osebne poglede lirskega subjekta (»V nedeljo zvečer je moja torba pripravljena: zvezki si sledijo, kot si bodo sledile šolske ure. Oblačila za ponedeljek so položena čez stol.«), ki opisuje predvsem družinsko in vsakdanje življenje. Pesmi tega razdelka še najbolje delujejo v tematiziranju domišljije (»Ko to pišem, opazujem svoje črke in one me zanimajo bolj kot vsebina. Včasih se med črkami izpiše popolna. Zaradi nje se zmotim. (…) Z malimi vojaki, ki so resni in strogi in v rdečem, pobrišemo vse, célo besedo, vse črke, tudi tisto popolno.«) ali pa v delih, kjer je viden večji ustvarjalni napor (denimo v pesmi Repete, ki je dobro osnovana ter zaokrožena med prenažiranjem, črpanjem želodca in ponovno umiritvijo »Kosilo je že in ga je veliko. Lahko vzamem repete.«), ki besedilom ob vsebini dodaja premišljen koncept. Svoj vrh pesmi namreč dosežejo predvsem v vključitvi ter preigravanju humorja, temačnih plati bivanja ter nekakšne hladnosti ali na drugi strani umirjenosti spričo bivajočega, ki nadgrajuje osebni pogled. Če so pri tem besedila drugega razdelka izgrajena v mešanju mikro in makro struktur sveta okoli subjekta in njegovem zrenju v slednjega, zadnji razdelek Pod zavestjo po prehojeni celoti, najprej zunanjih in nato notranjih, osebnih pogledov na zasebnost, že z naslovom opozarja na prehod v podzavest. Temu sledi tudi vsebina, ki se spogleduje z nadrealističnim načinom upesnjevanja (»Na mračni ravnici pod golim drevesom sedi moški, obrit na balin. Ko se mu približam, opazim, da je njegova lobanja na vrhu prirezana. Z žlico zajema svoje možgane in jih požira.«) ter sanjsko metaforiko, kar v preoblikovanju bogatega niza podob vztraja vse do zaključne pesmi.
Potop iz zunanjega v notranji svet, ki se zgodi skozi celoto, se ob zaključku z mrežo asociacij tako izkazuje sicer dobro uspelo, in bi dramaturško tudi ustrezno zaokrožilo celoto. A zavoljo dejstva, da poslednji razdelek polnijo le štiri pesmi, ki jim na trenutke umanjka vezni material, zbirki pa predvsem koherence med posameznimi deli, prvenec bolj kot kaj drugega zgolj nakazuje na avtoričine zmožnosti ter možna preigravanja v prihodnje.