| Žanr | dnevnik, pismo, spomini, življenjepis / biografija |
| Narodnost | nizozemska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2008 |
| Založba | Modrijan |
| Zbirka |
Poteze |
| Prevod |
Martina Soldo |
| Ključne besede | Judinje, Nacizem, Pisma |
Etty Hillesum, sedemindvajsetletna Judinja, je med drugo svetovno vojno živela v Amsterdamu. Želi si postati pisateljica. Čeprav njen dnevnik nastaja med leti 1941 – 1943, v njem opisuje predvsem svoje notranje življenje in zapletena, močna, ognjevita in bohotna čustva. Svojo notranjost doživlja kot bojno polje, na katerem se mora nenehno spopadati s svojimi sencami. Že zgodaj sprejme notranjo odločitev, da se bo poskušala približati iskrenosti v čustvih, mislih in besedah. Pisanje je njen način, kako se soočati s svetom in sabo. Etty ljubi svojo družino, posebno hudomušnega očeta, Boga in starejšega psihologa Juliusa Spierja, judovskega emigranta iz Nemčije. Njena mladostna zagnanost in idealizem se slednjič soočita s stvarnostjo taborišča Westerbork. Življenje Etty Hillesum se je končalo v taborišču Auschwitz…
Prevod dela: Het verstoorde leven. , 1.000 izv., Etty Hillesum / J. G. Gaarlandt: str. 5-11. , Sled v pesku / Martina Soldo: str. 269-277.
Objavljeno: 09.03.2018 15:45:45
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:13
Še enkrat bom zavila v tisto ulico. Od njega so me zmeraj ločile tri ulice, kanal in mostiček. Umrl je ob petnajst do sedmih, včeraj, točno na dan, ko je potekel rok moje potne dovolilnice. Zdaj bom odšla še zadnjič k njemu. Maloprej sem v kopalnici pomislila: Prvič grem k mrliču. Pravzaprav mi to ni povedalo nič. Pomislila sem, da bi bilo treba narediti nekaj svečanega, izrednega. In pokleknila sem na staro kokosovo rogoznico v majhni kopalnici. Potem me je prešinilo: Kako konvencionalno! Koliko je v človeku navlake! Polni smo konvencij, predsodkov v zvezi s tistim, kar mislimo, da bi morali storiti v določeni situacji. (str. 211)
in nato