| Žanr | spomini, življenjepis / biografija |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2008 |
| Založba | Zveza zgodovinskih društev Slovenije |
| Ključne besede | Družina, Družinska podjetja, Kronike, Zgodovinopisje |
Gospa Angelika Hribar je z vso vestnostjo in bibliotekarsko natančnostjo proučila izvirno družinsko gradivo in zapisala zgodovino in usodo ene najvplivnejših podjetniških (in meščanskih) družin iz druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja v Sloveniji. V zelo razvejani družini, ki se je s porokami povezovala z drugimi, prav tako vplivnimi družinami avstrijskega imperija, nekdanje Jugoslavije in tudi Evrope, so se začela razvijati nekoč najbolj znana slovenska družinska podjetja kot npr. Tovarna Šumi, Tovarna Pletenin, tiskarske dejavnosti, njihovi družinski člani so se družili, tudi poročali, z najbolj znanimi osebnostmi iz političnega, gospodarskega, literarnega in umetniškega sveta tistega časa. Iz njihovih družinskih vrst je bil Rado Hribar, za katerega še vedno velja, da je (bil) najbogatejši Slovenec. Njihove življenjske zgodbe predstavi po njihovi podjetniški, gospodarski in vsakdanji življenjski in družinski plati in iz življenja posameznih družinskih članov, ki je mnogokrat že bilo pravi roman, je znala sestaviti mozaik življenjskih usod. Angelika Hribar s svojo kroniko ni samo rešila pozabe košček zgodovine Ljubljane, s svojim zapisom nam je dala veliko več: lepo berljiv in bogato dokumentiran vpogled v življenje in delo vplivnega gospodarskega in tudi političnega slovenskega družbenega sloja.
Objavljeno: 06.03.2018 09:09:32
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:12
»Dragica je sama pripovedovala, da je ona prva spoznala Izidorja Cankarja v Marijanišču, kamor si je hodila izposojat knjige, in ga povabila, naj jih obišče v Udmatu. Tako je Izo (kakor so ga klicali) postal reden gost v Hribarjevi gostoljubni obednici. Pozneje je povedala, da so bile vse sestre zaljubljene vanj, razen Nade. Dragica je bila zelo razočarana, ko je izbral Ničo, ki ji je bilo tedaj osemnajst let. Poročna priča Izidorju je bil literarni zgodovinar France Kidrič.« (str. 155)
»Boris začenja svoje pisanje o razmerju do bratov in sester in zlasti do brata Rada takole: »Med brati in sestrami ni bilo nikdar globokejših srčnih odnošajev. Mati je bila ves dan v tovarni oz. v pisarni, videli smo jo le, če nas je prišla na tožbo guvernant kaznovati in nabiti. Razen tega pri obedih in večerjah, pri katerih je vladala železna disciplina in otroci nismo smeli govoriti. Brat Rado je kazal že v otroških letih nagnjenje h gospodovalnosti in posestvovanju in je jemal v kuhinji in pisarni, kar mu je trenutno ugajalo.«« (str. 159)
in nato