Čudesa cirkusa
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | argentinska literatura |
Kraj in leto izida | Medvode, 2017 |
Založba | Malinc |
Prevod |
Ava Zupančič |
Ključne besede | Cirkus, Občinstvo, Umetnice, Umetniki, Živali, Življenje |
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | argentinska literatura |
Kraj in leto izida | Medvode, 2017 |
Založba | Malinc |
Prevod |
Ava Zupančič |
Ključne besede | Cirkus, Občinstvo, Umetnice, Umetniki, Živali, Življenje |
“Čudesa cirkusa niso knjiga, ki bi si jo izposodili v knjižnici in jo vzeli na potovanje. Je knjiga, ki je naša, ki na nočni omarici čaka, da si iz nje vsake toliko postrežemo s ščepcem kvalitetnih misli.” S temi besedami prevajalka zaključuje spremno besedo ob izdaji mikrozgodb sodobne argentinske pisateljice. V spremni besedi je bralec sicer najprej seznanjen z zvrstjo, ki se ji pravi mikrozgodba, kratka kratka zgodba ali še kako drugače. Zvrst naj bi bila po mnenju prevajalke žanr današnjega časa, ko vse hiti in teži k čim krajšemu, k čim manj. In to kljub dejstvu, da so zelo kratke zgodbe pisali že pred našim štetjem. Mikrofikcija ustreza tem zahtevam, vendar zgolj na videz, po zunanji formi. Po vsem drugem, jeziku, notranji zgradbi, notranjem ritmu in podobnih rečeh, ki jih uporablja literarna teorija za razlago literarne fikcije, pa so to zelo zahtevna besedila za ljudi, ki imajo ali si znajo najti čas. Kajti, kot ugotavlja prevajalka v omenjeni spremni besedi, gre za tako zgoščena, večpomenska (popačeno bi lahko rekli zakomplicirana) besedila, da jih je tudi sama morala prebrati večkrat, če je hotela dojeti bistvo. Avtorica besedil je namreč svoje obsežno literarno in siceršnje znanje tako spretno zavila v fikcijo, da sta res potrebna napor in razmišljanje. Ki pa nista zaman. Kdor bo po “tretjem ali četrtem branju” vsaj delno dojel bistvo katere izmed zgodb, katerih temelj je motiv cirkusa in vsega, kar je povezano z njim, si bo lahko priznal, da je življenje res en velik cirkus. Morda ga bo osupnilo nasprotje med naslovom in koncem zgodbe, morda bo v zgodbi odkril kaj takega, česar sploh ni pričakoval. Tudi avtorica je svojo fikcijo črpala iz resničnih oseb in dogodkov in o njih zapisala obsežen dodatek. Bralcu v prijateljsko pomoč. In še nekaj: slovenski prevod vsebuje nekatere zgodbe tudi v originalu. Ampak le tiste, ki skupaj s prevodom ne presegajo ene strani. Tudi to je namreč značilnost mikrofikcije. Zgodba ne sme biti daljša od ene strani. Za pokušino pa naj sama navedem dve zgodbi iz zbirke. Bi ju razumeli?
Objavljeno: 28.02.2018 09:33:55
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:07
Klovn Pepino
Prijateljica me čaka v kavarni. Ko vstopim, zagledam njen profil antičnega novca, z ostrimi, lepimi potezami. Pripoveduje mi o znamenitem klovnu svojega otroštva, ki je bil morda Anglež, morda mu je bilo ime Pepino. A Pepino ne obstaja več, prav tako ne obstaja več njeno otroštvo, niti moje. Cirkus, ki sva ga včasih vznemirjeno in veselo pričakovali, naju zdaj obkroža, preplavlja, prodira v razpoke. Vse okrog naju je cirkus in želiva si samo, da bi odšel. Pretvarjava se, da ga ni, in pijeva kavo.
Str. 24
Kdo je žrtev?
Klovni nastopajo v parih. Običajno je eden od njiju žrtev pasti, trikov in šal drugega: tisti, ki dobiva klofute. Pari so lahko beli klovn in Avgust, Pierrot in Harlekin, Penasar in Kartala, “ta neumen” in “ta brihten”, “ta debel” in “ta suh”, “ta neroden” in “ta spreten”, avtor in bralec.
Str. 74