| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | češka literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2008 |
| Založba | Sanje |
| Zbirka |
Sanje. Roman |
| Prevod |
Bojana Maltarić |
| Ključne besede | Angeli, Ljubezen, Smrt, Umiranje, Zakonsko življenje |
V tem romanu Viwegh stopa po črti, ki loči življenje in smrt in na življenje pogleda z druge strani – z onostranstva. Za to ustvari štiri angele (Jofaniel, Hachamel, Nith-Haiah in Ilmuth), delovno ekipo, ki jo eden od angelov poimenuje Mortbanda. Čas, ko se smrt približuje, avtor spremeni v rutinsko delovno opravilo v službi angelov, ki spremljajo umirajoče in njihove svojce. Da bi dosegel humorni učinek, angele posodobi: odvzame jim krila, v pripoved vnese sodobne elemente (Doreen Virtue, virtualne kopije knjig, dostava pice na dom …), odnosi med angeli so pogosto čisto zemeljsko človeški. Delovni prostor Viewegovih angelov je današnja Praga z realnimi imeni ulic, ljudje, s katerimi se njegovi angeli ukvarjajo, so dolgoletni zakonski par Marie in Karel; mlada vdova Ester, ki je izgubila moža Tomáša in Jarmilin sin Zdenek, ki ga je žena Lida prevarala s Filipom, ki je sin prvega zakonskega para. Angeli življenja teh literarnih oseb opazujejo in ocenjujejo z ugotovitvami o tem, ali so ti ljudje srečni ali ne, ali so še sposobni čudenja nad življenjem in uresničevanja svojih želja. Delo, kjer humor nikjer ni tako glasen in vsiljiv, da bi banaliziral žalostno temo umiranja, z ganljivimi prizori odnosa med umirajočimi in svojci. Pripoved, v kateri je glavno sporočilo angelov ljubeznivost, in delo, kjer verzi iz Máchovega Maja ganejo tudi angele.
Objavljeno: 24.02.2018 17:30:45
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:05
Umira, jaz pa šele zdaj začenjam študirati navodila, si je rekla z občutkom krivde lahkomiselne medicinke. Toda ta brošurica jo je navdihnila (če se da tako reči); dojela je, da je to dragocen destilat večletnih izkušenj s smrtjo. Prvič od časov študija si je delala izpiske. Ljudje jočejo nad strniščem prihodnosti, ne vidijo pa polnih kašč preteklosti. Ravno ta poved je zanjo postala rešilna bilka – in slutila je, da bi lahko pomagala tudi Tomášu. Naslednjega dne se je rahlo opila z rdečim vinom, preplezala varovalno ograjico njegove bolniške postelje, položila glavo k njemu in mu nekajkrat ponovila ta stavek. »Razumeš?« se je hotela prepričati. »Morava gledati v preteklost. Skupaj sva preživela čudovito zgodbo – tega nama nihče več ne more vzeti.« Tomáš je zaprl oči, toda potem je prikimal. »Prejela sva dar ljubezni. Tega ne dobi vsakdo. Imava se česa spominjati. Najina kašča je polna.« Stisnil ji je roko in jo po dolgem času prvič poljubil (str. 102-103).
in nato