| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | švedska literatura |
| Kraj in leto izida | Dob pri Domžalah, 2009 |
| Založba | Miš |
| Zbirka |
Zorenja |
| Prevod |
Danni Stražar |
| Ključne besede | Dekleta, Družinski odnosi, Osamljenost, Prijateljstvo, Skrivnost, Šole, Učitelji, Zaljubljenost |
Petnajstletni Laura in Lena sta sošolki in prijateljici, skupaj urejata šolski časopis. Na sestanku v učiteljski zbornici, o katerem naj bi Laura napisala članek za šolski časopis, se pojavi nov učitelj matematike: Anders Strandberg. Ob njem Laura začuti nek čisto nov občutek v srcu, učitelj, ki igra saksofon in piše recenzije leposlovnih knjig za lokalni časopis, Lauro popolnoma prevzame. Nekajkrat ga po naključju sreča v mestu, zunaj šole, vendar učitelj nikoli ne prestopi meje običajne medčloveške prijaznosti. O svojih novih čustvih bi se Laura rada z nekom pogovorila, najraje z Leno. Vendar pri Leni naleti na odločno hladno obsojanje, med njima zrase moreč zid molka. Za Lauro nastopi obdobje, v katerem zboli, popusti v šoli, motiti jo začnejo hladni odnosi v družini, odkrije zamolčano skrivnost o mamini sestri, izve, da je Lenin oče zapustil družino zaradi mlajše ženske. Želi se približati Leni, vendar jo ta vztrajno zavrača. Edina Laurina tolažba so sprehodi v mrzlem vetru z Bachom v slušalkah. In branje. Na Andersovo pobudo Lena za lokalni časopis napiše recenzijo knjige švedske pisateljice Tove Jansson. Njena prva objava je uspeh, ki ga s ponosom opazita tudi Lenina starša. Lena se zbližuje s sošolcem Stefanom, glasbenikom, ki počasi v Leninem srcu preglasi učitelja Andersa. Ko na šolski prireditvi Stefan in Anders izvedeta pesem, za katero je Stefan sestavil glasbo, Laura pa je napisala besedilo, se Lauri končno približa tudi Lena. Pripoved o prijateljstvu in bližini, bolečini obsojanja in občutkih krivde, molku v družini in krhkosti odraslih, odraščanju in osamljenosti, ljubezni in iskanju samega sebe. Tudi poklon umetnosti in ustvarjanju, glasbi in literaturi, ki tudi tokrat pomagata najti pot do drugih in do nas samih. Za roman je avtorica dobila nagrado Rabén & Sjörgen za najboljši prvenec.
Objavljeno: 19.02.2018 07:42:35
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:01
»Sem bila zaljubljena? Ali je bog, čigar obstoj sem zanikala, kazal name s svojim ogromnim prstom? Ali je ta bog, v katerega ne verjamem, rekel: «Ona. Zdaj je ona na vrsti. Zdaj bo ona izpostavljena ščemenju v želodcu, zmedenim mislim, ljubezenskemu trpljenju in ekstazi. Zdaj bo nemirno spala, se zgodaj zbujala, hodila po svetu s povečanimi zenicami. Ko bo zaslišala točno določeno ime, bo vzdrgetala.« Ali je bilo tako? In če je bilo tako, če je prav zares bilo tako, prav zares in čisto resno, vse skupaj zadeve ni ravno izboljšalo. Preveč stvari je manjkalo, da bi bila ta zaljubljenost smiselna, na primer smiselne predpostavke. Zaljubljenost v učitelja je že vnaprej obsojena na propad. Poleg tega je popolnoma butasto. Čudno. Omejeno. Zagledala sem se v razredu. Sedeča sredi razpotegnjenega otročjega tropa petnajstletnikov. Če bi kdo od njih vedel, da razmišljam o tem, ali sem oziroma nisem zaljubljena v učitelja matematike, ki nadomešča, bi me gledali kot nekoga, ki je ravnokar priletel iz vesolja. Nihče, rekla bom le – nihče tega ne bi razumel. O čem so premišljevali oni? O motornih saneh, ki jih bodo popravljali ob koncu tedna? O Leonardu DiCapriu? O novem sredstvu proti mozoljem? Bila sem izbrana, če je že res šlo za zaljubljenost. Vendar sem bila tudi sama. Biti zaljubljen pomeni biti osamljen. Vsaj v primerih, če si zaljubljen v napačno osebo ob napačnem času v napačnem življenju.« (str. 64-65).
in nato