| Žanr | esej |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
| Založba | KUD Logos |
| Ključne besede | Družinski odnosi, Mesta, Narava, Poljščina, Prevajalci, Prevajanje v sloveščino, Sanje, Španščina, Živali |
V zbirki priložnostnih zapisov, ki so najprej izhajali na spletnih portalih LUD Literatura in AirBeletrina, avtorica, prevajalka iz ruščine, poljščine in španščine in lanskoletna prejemnica Sovretove nagrade, bralcu pojasni naslov. Gre namreč za skovanko iz besed vse in živo, kar naj bi izhajalo iz ruske religiozne filozofije, v kateri so takšne in podobne skovanke nekaj vsakdanjega. Avtorica, tudi doktorica literarnih ved, je izraz skovala prav ob soočanju s to filozofijo, čeprav priznava, da vsebina njenih zapisov oz. esejev z njenim bistvom nima veliko skupnega. Naslov skuša povedati le, da so eseji nastajali iz različnih notranjih ali zunanjih vzgibov ter razpoloženj in nimajo niti skupnega motivno-tematskega temelja. Torej, kot sama ugotavlja, piše, po domače rečeno “vse živo”. Ker pa jo pritegujejo ne le ljudje in dogodki okrog nje, temveč še mnogo bolj narava, piše res o vsem kar je živo. Slog pisanjem je živahen, torej naj bi bila zbirka vsa živa tako vsebinsko kot tudi slogovno. Kdor bo bral, bo lahko sam presodil, ali je res tako. Zapisi se namreč vsebinsko gibljejo od zunanjih dojemanj različnih kulturnih okolij, kakršno je npr. poljsko, v katerem je najprej živela po odhodu iz Slovenije, ali špansko, kjer živi zdaj. Ob tem se malo pesniško poigra z besedo “bližnji”. Sledijo različni zapisi, večinoma vezani na izkušnjo Španije, v katerih v ozadju prikaže svoje poglede na različne vsakodnevne nesmisle, npr. v zdravstvu, porodništvu, odnosih med spoloma in še kje. Nekaj esejev je povezanih z njenim delom, prevajanjem ali raziskovanjem ruske literature, še posebej Dostojevskega. Eden izmed zapisov je posvečen njenemu pogledu na Bartolov roman Alamut. Tega bo najbrž z zanimanjem prebral vsak, ki se je kakorkoli soočil s tem romanom. Ob koncu sledi spet nekaj humornih oz. grenkohumornih zapisov o lastni družini, reji perjadi in še čem. Čeprav je med vrsticami ves čas prisoten tudi odnos do umiranja in smrti, branje dokaj živahnih esejev najbrž nikomur ne bo odveč ali dolgočasno. Zbirka je bila nominirana za Rožančevo nagrado za leto 2018.
Objavljeno: 14.02.2018 14:07:31
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:58
Španija velja za drugo najglasnejšo državo na svetu, takoj za Japonsko. Kaj to pomeni, kakšni so bili kriteriji te ocene? Kriterijev še zdaj ne poznam, v več kot štirih letih življenja tu pa mi je uspelo izkusiti, kaj to pomeni v praksi. Španski bližnji je drugačen od poljskega. Španski bližnji je že v vsakdanjem pogovoru glasnejši, španskega bližnjega, še posebno če gre za Andaluzijca, se tako rekoč ne da utišati. V barih ni glasbe ali pa je, vendar se je ne sliši. Preglasijo jo gosti. Glasba je sicer, to je treba priznati, človeku prijaznejša kot na Poljskem, večinoma gre za španski pop, ki, če imate srečo, celo nekoliko vleče na flamenko, kar pomeni predvsem to, da se stene zaradi nje ne tresejo. A v prvem stanovanju, spet nesrečni novogradnji, nas ni ubijala glasba. Živeli smo na vrhu klanca, ob cesti z zelo romantični imenom – če na hitro poslovenimo: kraljevska pot prenašalcev snega in ledu. V dobrih starih časih so po tej poti baje prevažali plošče ledu in snega s Sierre Nevade do morja, kjer so jih ribiči uporabljali za shranjevanje svojega ulova. No, zdaj se po tej kraljevski poti dan in noč vozijo avti, skuterji in smetarji, kar je zelo nadležno predvsem ponoči, a kaj naj stori človek, čigar španski bližnji takrat šele zaživi? Poleg čepkov v ušesih sem začela spati še z blazino in plišasto žirafo na glavi; medlo sem slišala smetarje, okrog enih , pa morda še druge, tja do šestih, ko se je v klanec začel zaganjati prvi mestni avtobus: nora, razjarjeno grmeča pregreta spaka, čisto rdeča. Kraljevska pot pa taka.
Str. 15
in nato