Druga preteklost
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Novo mesto, 2017 |
Založba | Goga |
Zbirka |
Literarna zbirka Goga |
Ključne besede | Družina, Ljubezen, Sprava, Svetovna vojna 1939-1945 |
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Novo mesto, 2017 |
Založba | Goga |
Zbirka |
Literarna zbirka Goga |
Ključne besede | Družina, Ljubezen, Sprava, Svetovna vojna 1939-1945 |
V prelepi Sloveniji obstaja kraj po imenu Dolina. V njem pred drugo svetovno vojno živijo Slovenci, Nemci, vsak ima svoje delo, Slovenci so povečini delavci, pa tudi župan, Nemci lastniki gozdov, lesnih obratov, pa tudi graščak. Med seboj se razumejo, ali pa ne, kakor vsepovsod drugje po svetu. Potem pride vojna. In potem je razumevanja vse manj, svet se obrne na glavo enkrat, po vojni še enkrat. V tem povojnem svetu živita od prednikov zaznamovana, a nič hudega in še manj zgodovinskih dejstev sluteča Peter in Mojca. A do njunega življenja nas pisatelj, ki je njuno ljubezensko zgodbo slišal od prijatelja in se jo odločil po svoje zapisati za bodoče rodove, vodi počasi. Spoznamo Petrove in Mojčine starše, številne druge literarne like, ki ju spremljajo skozi življenje ter dejstva, ki so gradila takratno in sedanjo družbo, odnose med ljudmi, zgodovinske okoliščine in vse, kar je privedlo do vojne, njenega konca in povojnih okoliščin. Usoda je čestokrat muhasta in tudi tokrat ni drugače. Peter in Mojca sta, čeprav nezavedno, a toliko bolj je to jasno za nas bralce, most med eno in drugo stranjo, ki vsaka o sebi misli, da je imela edina in edino prav. A vendarle, zgodovino in posameznikova življenja moramo gledati le v sosledju dejstev, dejanj in odločitev, ki nikoli niso tako enostranska, kot bi morda nekateri hoteli. Kot je zapisal pisec spremne besede, Aljoša Harlamov, je Druga preteklost roman sprave. Ko bi le dosegel čim več bralcev!
Objavljeno: 14.02.2018 08:37:25
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:58
Nikoli ne živimo samo svojih življenj, vedno nadaljujemo življenja svojih staršev, nadaljujemo zgodbo iz preteklosti. Življenje ne obstaja zato, da bi popravljalo napake predhodnih življenj. Kaznuje jih, popravlja pa ne. Pod preprogo pometena preteklost vedno zgolj zamegli prihodnost. Res, da življenje teče naprej in samo naprej, vendar nikoli ni popolnoma neobremenjeno z minulimi življenji. Nobeno življenje ni tabula rasa. Nobeno življenje ni čisto in nedolžno. Slika,ki jo imajo drugi o nas, je vedno tudi podoba naših staršev, njihovih vrlin in napak. Dediščina preteklosti je naša prihodnost.
(str. 307)