Spovin

Roman Spovin je pripoved o vinogradniku Tomislavu Domenisu in njegovi nemi petnajstletni hčerki Arni. O njunem odnosu, o brezmejni starševski ljubezni na eni in o neustavljivi potrebi otrok po odraščanju na drugi strani. Je zgodba o neprijetnih in travmatičnih izkušnjah. Takih, ki so se zgodile pred nami, in takih, ki so del naše časovne niti. A nam, take ali drugačne, določajo življenje, ga phajo v neko svojo smer, pogosto stran od poti, ki smo ji sicer odločeni slediti. In je nauk o tem, kako poskušamo stvari narediti najbolje, a se nam dobri nameni pogosto izjalovijo. Kljub vsemu pa nam na koncu vendarle nekako uspe – to, kar je prav, da se stori, je po premetavanju sem in tja vendarle narejeno.
Predzgodba: Tomislav se po hudi avtomobilski nesreči, kjer umre njegova žena, Arna pa za posledicami umetne kome izgubi sposobnost govora (afazija), preseli na podeželje (nekam v Brda). Srednješolske učilnice in mestne ulice zamenja za vinograde in vinske kleti. Prevzame očetovo kmetijo. Najprej jo sicer namerava prodati, a ga prijatelj Matej pregovori in skupaj, kot poslovna partnerja, nadaljujeta in nadgraditi vinogradniško tradicijo. Vinski posel cveti, v perspektivi se obeta prebojno sodelovanje s pomembno francosko restavracijo.
Nastavek za romantično krajinsko upodobitev »malih nebes«, kot Brda označi Marlen, enologinja prestižne francoske restavracije?
Nikakor ne. Anja Mugerli spretno enostavno in linearno pripoved zaniha in jo postopoma spušča v nižje, bolj kompleksne in zavozlane registre intimnega in kolektivnega. Založba na naslovnici sicer marketinško izpostavi pregovorno slovenceljstvo: malo nevoščljivosti, malo škodoželjnosti, zaprtost in omejenost. A zdi se, da ob tem gre Mugerli bolj kot za nekakšno družbeno-kritično sidrišče romana za vzpostavitev kulise z vsemi socialnimi pritiklinami, ki sodijo k takšnemu ruralnemu okolju. Družbena kritična ost v Spovinu tako ni v ospredju, vsaj ne v smeri žanrskega umeščanja romana kot družbeno-kritičnega romana.
Kar pa ne pomeni, da ta (ruralna) kulisa ne pritiska na usode protagonistov, njihovih eksistenc ne postavlja pred preizkušnje in od njih ne zahteva težkih, v danih trenutkih nemogočih odločitev. Primera: Domenisa in Mateja uničenje celotne zaloge merlota (s strani nevoščljivega konkurenta Budala), prav tistega vina, ki je predmet trgovanja s Francozi, poslovno in moralno močno zdela. Zborovodjo Vanjo nesprejemanje njegove homoseksualnosti in anonimne grožnje stisnejo v kot, tako da se odloči zapustiti kraj, kljub temu, da je zelo uspešen kot zborovodja mladinskega pevskega zbora in zelo priljubljen pri mladih.
A osnovni topos dogajanja romana Spovin je vendarle notranja dinamika protagonista (ujeta med zgoraj omenjeno atmosfero vinogradniške skupnosti). Kaj Tomislava žene, da počne to, kar počne. Kaj mu preprečuje, da bi počeli, kar bi moral početi. Okoli katerih zamolkov se suče njegova eksistenca? Katera praznina ga poganja?
Tomislav Arno poučuje sam, doma. S težkim srcem, a tudi na prigovarjanje šolske psihologinje in bližnje okolice jo vpiše na sredno biotehnično šolo. A ko se Arni ponudi priložnost, da bi odšla v Firence k zelo priznanemu in uspešnemu mladinskemu zboru, je to zanj preveč in o tem noče slišati ničesar. Svoje najstniške hčerke noče in predvsem ne more spustiti iz 'dobrohotnega objema'. V skrbi za Arno je zelo zaščitniški, skorajda posesiven. Deloma zato, ker ga kot očeta (samohranilca) skrbi, deloma zaradi njene dejanske omejitve, hendikepa, deloma, ker je Arna vse, kar mu je ostalo od družine. Oče, s katerim je imel slabe odnose oziroma jih sploh ni imel, je mrtev. Prav tako dedek in mama, ki ju ima v lepem spominu. Smrt žene ga je spravila na kolena, pobral se je z največjo težavo. Tako je Arna edino bitje, ki ga dela za silo celega. Arna je njegovo bistvo. Arna je za njega to, kar je za Arno petje. (Arna namreč ne more govoriti, lahko pa poje, in to zelo dobro). Nema Arna je njegov popravni izpit – vozil je avto, za trenutek pogledal v stran in pred njimi se je pojavil tovornjak. Žena je umrla – ni poskrbel zanjo. Arne je bila hudo poškodovana – ni poskrbel zanjo. Zdaj te napake ne bo več ponovil in bo za Arno poskrbel (in skrbel), tako kot je treba. To je njegova maksima. Zato seveda spregleda, da je petje Arnina priložnost (njena maksima), njen vzvod ne samo za poklic in kariero, ampak tudi za to, da se vzpostavi kot oseba, da se preseže, da poseže preko svoje omejitve, preko trenutnih okoliščin. Nekaj je pisanje lističev in komuniciranje s tiho mimiko, nekaj pa je peti pred polno dvorano. Ne več biti zgolj nekdo s posebnimi potrebami.
Tako vsak vztraja na svoji strani: Tomislav trmasto pri svoji odločitvi, Arna trmasto na barikadah še dodatno z adolescenco podprtega upora. Jasno je, kdo bo v tej vojni izgubil in kdo dobil. Dinamiko odnosov med starši in otoki zelo dobro povzame njegov prijatelj in poslovni partner Matej: ko pod vse skupaj potegnemo črto, je tako, da starši oprostijo svojemu otroku vse, njihov otrok pa njim ne odpusti ničesar. Tomislav se na koncu tako vendarle preda (poleg vsega ostalega je potreben še udarec realnega: Arna pobegne, se izgubi v gozdu in pade v globok jarek, najdejo jo pozno ponoči).
A z vsem tem postane dokončno jasno tudi to, da je zares zaprečen, handikapiran Tomislav (in ne Arna). On je namreč tisti, ki ne najde, ki ne išče izhoda iz svojih omejitev (Arna ga najde v petju). On je tisti, ki nemočno tiči na mestu in se sublimno oklepa skrbi za nekoga. Ni naključje, da se roman začne s kadrom Arne, ki pred odprtim oknom razpre notni zapis in zapoje. Njen glas (svobodno?) vzvalovi nad vinogradi. Med katerimi pa se (nesvobodno?) sprehaja Tomislav, melanholično ujet sam vase.
Tomislava travmatično drži na mestu več nerazčiščenih stvari, zadrgnjen je z več jermeni. Nerazčiščen odnos z očetom, ki se kaže v silnem nelagodju, ob postopnem čiščenju z večletno navlako nastlanega podstrešja. Očetu ni nikdar oprostil: ne njegovega odnosa do mame, ne njegovega nagnjenja k pijači, ne njegove ignorance in cinizma, ne tega, da ga je 'odgnal' od doma (da je pred njim moral pobegniti stran). A ob vsem tem spozna, da očeta sploh ni poznal in da si ga niti ni trudil spoznati. To se mu razjasni skozi njegov drug hendikep: spor s sosedom Budalom. Izkaže se, da se za sporom skriva boleča, nazaj v čas segajoča zgodba: sovraštvo med Budalom in Tomislovovim očetom. Budalov sin raje kot za svojega očeta dela za Domenisa starejšega. Ob tem se smrtno ponesreči, za kar Budal krivi Tomislavovega očeta. Ta zgodba je v kraju, kot se reče, 'javna tajna'. Vsi poznajo njen zaplet, le Tomislav ne. Ali zanjo res ni vedel (takrat je živel v mestu) ali pa jo je izbrisal z spomina? Tega natančno ne ve niti sam. Zagotovo pa je izbrisal, če že ne iz spomina pa iz zavesti, avtomobilsko nesrečo. A ko zdravnici opiše napade panike, ki ga vedno bolj pogosto zasačijo nepripravljenega, mu pove, da se telo spomni vsega. In kar ne predela njegova zavest, predeluje njegovo telo.
Večplastno Tomislavovo notranjo dinamiko Mugerli ujame v besedno igro spovin, skovanko spomina in vina, vinogradnih gričev in namizne družabne igre spomin. O strukturi spominjanja kot igri iskanja (izgubljenih) parov – sestavljanja celote iz skritih, zamolčanih, vstran potisnjenih, skritih delov –  v spremni besedni k romanu razmišlja Diana Pungeršič.
S spominom ali bolje z mankom spomina, tj. z vsemi oblikami molka in zamolčanja, je predihan cel roman: napadi panike, kolektivno skriti greh očeta, na eni strani vino kot sredstvo pozabe in spozabe, na drugi kot sredstvo priklica skritih, v stran potisnjenih reči. Tomislav živi (se vrti) le tukaj in zdaj (delna izjema je njegov posel) – nič ne pušča, nič mu ne ostane za spomin. Romantična naveza z Eleno (pianistko, ki Arno povabi v Firence) preprosto izpuhti. Tomislavu vedno (nevede) uspe vse zapeljati tako, da stvari ne pripelje nikamor. Kot posebna, celo osrednja in metaforično izredno močna oblika molka je Arnina nemost. Je zapreka glasu, ki je na nek način glasnik spomina. In ki predstavlja nesposobnost govorjenja nasploh – tako izrekanja kot slišanja.
Mugerli pripelje dogajanje do roba, ko sta možni le dve poti. Ali pot čez rob: osebne katastrofe in kolektivni pretresi. Ali pa obrat vstran k bolj svetlemu obzorju, in pisateljica izbere to pot. Obrat vstran je obrat k sebi, je v prvi vrsti prekinitev molka s samim seboj. Le ta korak k sebi Tomislavu omogoči, da začne sestavljati smiselne pare in se tako začne premikati iz mrtve točke, okoli katere se je do zdaj le nesmiselno vrtel.