Ribji krik

Protagonisti, še posebej moški, iz knjige »Ribji krik«, zbirke zgodb o človekovem vsakdanu in njegovih anomalijah, so po značajskih potezah podobni Simonu, glavnemu (anti)junaku Podstenškovega za nagrado kresnik nominiranega romana »Papir, kamen, škarje«. Skorajda identično, kot v omenjenem romanu, bi lahko zanje zapisali, da so zaprti v »svoji majhni samozadostnosti, brez velikih ciljev, pričakovanj, načrtov ali ambicij«. Mučijo jih lastna »mala življenja« s kupom frustracij in napačnih odločitev, ki povzročajo izpraznjenost in emocionalno otopelost na eni strani ter pogosto potlačeno agresijo in nekontroliran bes na drugi, kar pa je ne nazadnje v skladu z medicinsko prakso ob različnih stopnjah apatičnosti eden od najpogostejših simptomov depresije. Zato si Andreas iz zgodbe »Moč misli« – ki se v predporočnem cirkusu znajde ob kuvertiranju poročnih vabil v slogu minimalističnega šika, ki spominja na sožalnice – zaželi, da bi se: »[T]ežki kristalni lestenec – edina stvar, ki je bila v stanovanju, ko sta se vselila – utrgal z verige in ji [zaročenki] razčesnil glavo.« Podobno se godi nemškima zakoncema Gerhardu in Elke, ki prosto po motu »navada je železna srajca« v kopalni sezoni obiskujeta en in isti počitniški kraj na hrvaški obali in že vsa leta zahajata v isti, dotrajani hotel, pa tudi sama delujeta zdolgočaseno in naveličano; ali pa protagonistu zgodbe »Vonj po morju«, ki ga skoraj odnese na odprto, a se v zadnjem trenutku reši iz vode in sprejme ženino »čustveno izsiljevanje«.

Podstenšek je mojster psihologizacije likov, predvsem njihovih najtemnejših plati in strasti, tistih, ki jih je zaradi družbenih konvencij treba prikriti in zamolčati, a so v človeku ujete kot neslišen krik. Hkrati pa pred bralca na ironičen način razgrne najrazličnejše stereotipe – o Nemcih, ki leta in leta hodijo na hrvaško obalo, ne da bi si zapomnili eno samo hrvaško besedo; o od okolice izoliranih Angležih, ki kupujejo kmečke posesti na tujem, ne da bi jih zanimala avtohtona soseska in jih na koncu pogubita lastna klet in domači mačkon; o visokoraslih Hercegovcih s »kmetavzarsko mimiko«; pa o razčlovečenem zdravstvenem sistemu, ki beleži vse več birokratskih zmot, o psihozi ločevanja odpadkov in nepremičninskih mahinacijah (»prodajati potencial, ponujati vizijo namesto realnega stanja – to se sliši povsem v skladu z duhom časa«), o agresivno pasivnih partnerkah, nezadovoljnih in nezadovoljenih samkah ter ne nazadnje tudi o odraščanju in puberteti.

Glede na akcijo in njen izid beležimo dve vrsti zgodb – v prvih protagonisti in protagonistke kljub notranjim izbruhom jeze sprejmejo dano situacijo kot brezizhodno in se z njo do neke mere sprijaznijo. Kljub neizrečenim mislim, navzven še vedno delujejo v okvirih družbenih pričakovanj in morale. V drugem sklopu zgodb pa gre za like, ki jim agresija z različno intenziteto (od verbalnega napada do fizičnega nasilja) nefiltrirano izbruhne na plano – npr. Damirjev besedni boj z ekološko osveščeno sosedo, pretep med nekdanjima sošolcema, ki sta se znašla v različnih ekonomskih položajih, ali nemotiviran fizični obračun s sodelavcem iz zgodbe »Kar je močnejše«: »Ko je častiti Jerry Duckworth spet zaprl oči in z nazaj nagnjeno glavo zajel zrak, se Paul ni mogel več zadržati; tako kot že pred tremi tedni sredi sestanka se je tudi zdaj z iztegnjenimi prsti bliskovito pognal s svojega sedeža ter porinil kazalec in sredinec globoko v Jerryjevi široko razprti nosnici.« Zgodba »Kar je močnejše« tako po naslovu kot po izjemno plastičnem, dramaturško izdelanem prikazu ponazori osnovni vzgib večine odklonskih reakcij Podstenškovih protagonistov iz »Ribjega krika«, za katere pogosto ni globljega racionalnega vzroka in ga tudi ni smiselno iskati. Podstenškove zgodbe ne ostajajo zasidrane med Janezi v ozek prostor pod Alpami, ampak se lahko zgodijo kjerkoli, zato so tu tudi Jerryji, Pauli, Gerhardi, Elke in Alisse. Gre za vzgibe, ki so univerzalno človeški in ki si jih pogosto ne upamo priznati. Zgodbe, ki se ukvarjajo z eksplicitno agresijo, se stopnjujejo vse do tistih z zločinskim koncem – s spolno zlorabo, z nasiljem v družini, s smrtjo iz malomarnosti in z domnevnim umorom iz maščevanja. Avtor se izjemno pogumno loti tudi družbeno mejnih in še vedno stigmatiziranih tem, ki nimajo veliko prostora niti v javnem diskurzu – denimo obžalovanja materinstva, o katerem lahko na tako neobsojajoče »sproščen« način v naši družbi verjetno piše zgolj kot moški. V usta materi iz zgodbe »Glas te najprej izda« položi naslednjo izjavo: »Otroka, svojega otroka, nisem nikoli vzljubila. Vsaj ne zares. Ne, tudi sovražila ga nisem nikoli in tudi sedaj ga ne sovražim, čeprav mi je v breme. Do njega ne čutim ničesar. Brez pritoževanja skrbim zanj in se pretvarjam, da ga imam rada.«

Zgodbe nenehno prevprašujejo meje družbeno dopustnega, predvsem pa razgaljajo ovire v obliki družbenih norm, morale in vrednot, ki akterjem preprečujejo delovanje v skladu s svojimi emocionalnimi vzgibi. Pravzaprav gre za prikaz nekakšne vivisekcije človekovih čustev in razuma na študiji posameznih primerov. Kajti živali v eksistenčno ogrožajoči situaciji nimajo zadržkov – maček Wilson je za preživetje pripravljen požreti tudi svojega gospodarja.

Čeprav se Podstenškov (tiho-glasen) »Ribji krik« ukvarja s kompleksnimi in težkimi temami, ki človeku kar zadrgnejo grlo, so zgodbe napete, dramaturško dobro izpeljane, hkrati pa verodostojne in karakterno izdelane. »Ribji krik« je verjetno avtorjeva doslej najboljša knjiga, ki uspe brez pretiranih zastranitev in vrzeli od prve do zadnje strani držati bralčevo pozornost in iz njega tu in tam izvabiti kakšen krik.