| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | francoska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
| Založba | Sanje |
| Zbirka |
Sanje. Roman |
| Prevod |
Katja Zakrajšek |
| Ključne besede | Družbene razmere, Migracije, Mladostniki, Nasilje, Otoki |
Marie iz francoske doline sledi svojemu možu Chamsidinu na Mayotte, ki leži v Indijskem oceanu. Otok je leta 2011 postal najbolj oddaljeno območje, kjer velja zakonodaja evropske unije in hkrati tudi afriška Lampedusa, kjer pristajajo tisoči afriških beguncev. Marie dela v lokalni bolnišnici in nekaj časa uživa zakonsko življenje na eksotičnem otoku. Ko pa leta minevajo in ne zanosi, jo mož zapusti in si poišče novo žensko. Ona se ne želi ločiti in počasi se njen raj spreminja v pekel. Neke noči policija v bolnišnico pripelje skupino pribežnikov in mlada ženska ji v roke potisne svojega dojenčka, ki ima eno modro in eno zeleno oko. Ker naj bi ga obsedel džin, ga zaradi vraževerja noče in tako Marie postane mama malemu beguncku Moiseju. Ta kasneje kot najstnik vedno težje sprejema belska pravila in ko Marie zaradi kapi nenadoma umre, fant rešitev išče v barakarskem naselju Gaza. Zgodba o iskalcih boljšega življenja, nasilju in nezavidljivih človeških usodah nas posrka vase in izpljune popolnoma pretresene in izžete. Vendar si želimo, da bi šli nazaj na otok in vsaj poskusili pomagati.
Objavljeno: 19.01.2018 11:12:55
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:45
Ne ustavljam se, nocoj je vojna, nocoj je volčja gostija in nihče me ne more obvarovati pred tem divjim tropom. Vijugam med vozili, za stekli vidim zaprepadene obraze, vidim ljudi, potuhnjenje med skalami, vendar se ne ustavim, tečem proti morju, ki me je prineslo sem. Ni me strah, ko moje noge topotajo po zemlji, ko mi obraz biča slan, vroč veter, ko slišim besno kričanje za sabo, ne, ni kot nekoč, ko se je vse v meni krčilo vase, ko nisem več vedel, ne kdo sem ne kako mi je ime. Ne, ko se vračam k oceanu, me ni več strah.
Ime mi je Moise, petnajst let mi je in živim. (Str.129)
in nato