Šumenje Pamana: življenjska drama ljudi v primežu španske državljanske vojne

Šumenje Pamana, katerega avtor je katalonski romanopisec Jaume Cabré, lahko zagotovo označimo za zgodovinski roman. Morda ga lahko označimo tudi za vojnega; glede na čas in prostor dogajanja tudi ta označba ni napačna. A vendar se mi dozdeva, da ga s takšnim žanrskim označevanjem preveč omejujemo in mu delamo precejšnjo krivico. Že res, da je večina dogajanja vezana na špansko državljansko vojno in posledice le-te, a vendar so se podobne življenjske zgodbe odvijale tudi kje drugje in v katerem drugem zgodovinskem obdobju, se ponekod odvijajo danes in se bodo (brez vsakega dvoma) tudi v bodoče. Temeljno vprašanje, ki ga v Šumenju Pamana postavi Cabré, je, kako daleč je pripravljen iti posameznik, ki premore neomejeno bogastvo (in s tem tudi neomejeno moč) v zadostitvi svojih želja, svojega ega in svojih kapric, koliko trupel je na tej poti pripravljen pustiti za seboj in ali mu je (razen sebe) sploh še koga mar. Vprašanje, zakaj je zlo velikokrat učinkovitejše od dobrega. Torej vprašanje, ki je vedno aktualno, neodvisno od časa in prostora, četudi je odgovor nanj precej samoumeven in ne posebej presenetljiv. Ob samem branju sem večkrat pomislil na Jančarjev roman To noč sem jo videl, saj med njima kar mrgoli podobnosti in vzporednic. Prepričan sem, da bo Šumenje Pamana všeč vsem, ki vam je bila všeč Jančarjeva mojstrovina.
Šumenje Pamana je več kot le dobra knjiga. Šumenje Pamana je velik roman (tako tematsko, kot tudi po obsegu) in Jaume Cabré je mojster pisane besede in velik stilist in meni ob Mariasu najljubši še pišoči španski romanopisec. Zelo priporočam!