| Žanr | spomini |
| Narodnost | angleška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Prevod |
Neža Božič |
| Ključne besede | Diktatorji, Izgnanci, Izgnanstvo, Očetje in sinovi, Politično nasilje, Zapori |
Pripoved se začne v marcu leta 2012. Pisatelj, ki je hkrati pripovedovalec in glavna oseba, skupaj z materjo, bratom in svojo ameriško ženo iz Kaira potuje v Bengazi v Libiji. Po mnogih letih bodo lahko spet obiskali sorodnike in doživeli svojo rojstno državo po koncu režima Moamerja Gadafija. Stran za stranjo se začne odpirati življenje nekdanjega visokega libijskega uslužbenca in njegove družine, pa tudi njegovega očeta nekaj desetletij prej. Od diplomata pri Združenih narodih, ki je najprej navdušen nad Gadafijem, do odkritega upornika zoper vnovični diktatorski režim, pobega v Egipt, da bi zaščitil družino ter nazadnje ugrabitve in zapora, ko ga družina ne vidi nikoli več. Pripovedovalec Hišam Matar, sin ugrabljenega diplomata ter danes svetovno uveljavljen pisatelj, s posebnim pripovednim darom, ki osupne še zlasti v zadnji tretjini, bralca seznanja ne le z vsem, kar je njega, brata in mater doletelo po očetovi ugrabitvi in tudi že prej, ampak podrobno razpreda o diktaturi na sploh. Delovanju diktatorskih režimov, srhljivih, nečloveških metodah, ki jih uporabljajo v zaporih, malih potegavščinah, ko skušajo zaporniki vzpostaviti stike s svojimi domačimi in jim tako povedati, da so še živi. Po drugi strani podrobno opiše tudi svojo “diplomatsko misijo” v Londonu, potem ko skuša vzpostaviti stike z različnimi človekoljubnimi organizacijami na eni strani ter na drugi strani celo s sinom Moamerja Gadafija. Vse le zato, da bi izvedel resnico o svojem očetu, za katerega tako ali tako ve, da ni več med živimi. Reši pa s to svojo diplomatsko misijo druge zaprte, a na srečo še vedno žive sorodnike. Kot pravi na nekem mestu: “Upanje je odtekalo iz mene že četrt stoletja”. In na drugem mestu namigne, da v Libiji po koncu Gadafija miru še kar ni. Usoda torej, kakršna se v tisočerih različicah ponavlja znova in znova. Del podobne usode, kot jo doživljajo osebe v pripovedi Hišama Matarja, je tudi nastanek umetniške slike, ki prikazuje ustrelitev avstrijskega cesarja Maksimiljana v Mehiki. Vpletena je namreč v celoto in z detajlom upodobljena tudi na naslovnici slovenske izdaje.
Objavljeno: 05.01.2018 10:06:40
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:41
V nekaj mesecih po vstaji je v državi, kjer se je dolgo izdajalo le peščico publikacij v režiji oblasti, zaživelo okoli dvesto časnikov, revij in glasil. Trafike so v pomanjkanju prostora začele izvode zlagati kar po pločnikih pred trgovinicami. Večina izdaj je bila amaterskih, toda kazale so na žejo Libije po svobodnem in pluralnem tisku. Ko si jih prelistal, nisi čutil le nuje po spremljanju razvoja takratnih dogodkov, temveč tudi po ukvarjanju s preteklostjo z objavljanjem poročil in osebnih pričevanj o življenju pod diktaturo. Ko me je Ahmed al Faituri leta 2011 poklical, tega ni storil samo zato, da mi pove o svojih sanjah, “sanjah, ki so vse do takrat bile greh”, temveč me je želel prepričati, da bi pisal za Al Majdin, “o čemerkoli: politiki, literaturi, umetnosti, katerikoli temi”, kot je rekel. Ni me bilo treba dolgo pregovarjati. Do takrat so bili moje knjige in novinarski prispevki v Libiji prepovedani. Živo se spomnim dneva, ko sem odkril, da so oblasti cenzurirale moje delo ter urednikom celo prepovedale natisniti moje ime. Bilo je julija 2006, mesec dni po izidu mojega prvega romana. Ravno sem imel branje v Poetry Caféju na Betterton Streetu v Covent Gardnu in upajoč, da me bo cigareta pomirila, sem šel ven kadit. Neki moški je stopil za mano. Izkazalo se, da je libijski novinar, živeč v Londonu. Kot zunanji sodelavec je pisal za več pomembnih publikacij in se takrat veselil, da bo napisal recenzijo mojega romana. Ko je s tem načrtom seznanil svojega urednika v Tripolisu, mu je ta odvrnil: “Nič o Hišamu Matarju, prosim. Imamo neposredne ukaze.”
Str. 120 – 121
in nato