| Žanr | esej |
| Narodnost | avstrijska literatura |
| Kraj in leto izida | Celovec, 2014 |
| Založba | Mohorjeva |
| Prevod |
Ana Jasmina Oseban |
| Ključne besede | Apokalipsa, Bogastvo, Človeštvo, Kapitalizem, Neoliberalizem, Revščina |
Čas: zdaj. Čas poznega kapitalizma. Čas neusmiljenega izkoriščanja, goltanja planetarnih dobrin, uničevanja, klimatskih sprememb. Čas pomanjkanja vode in hrane na eni strani in bolnega preobilja na drugi. Kam je izginil humanizem zahodne Evrope ali, če se vprašamo drugače, je sploh bil tu zares, ali nas je samo oplazil? Večina prebivalsta gotovo razmišlja v okvirih humanističnih vrednot, a ta večina ne poseduje največ denarja in dobrin sveta. Le te so v rokah elit, ki globalno in neizprosno izkoriščajo človeka. A človek kmalu ne bo več potreben. Tehnika in tehnologija se vrtoglavo razvijata in tak navaden, povprečen človek postaja odveč. Odveč, ker potrebuje hrano, vodo, prebivališče, pa tudi delo, s katerim zasluži za plačevanje hrane, vode, prebivališča. Človekovo dostojanstvo kriči v nebo, nebo pa je gluho. Le mi sami lahko obrnemo smer razvoja civilizacije na Zemlji v blagostanje in resnično enakost za vsakega prebivalca planeta.
Ilija Trojanow, tudi avtor izjemnega romana Zbiralec svetov, v Odvečnem človeku močno strese in pretrese pasivnost povprečnega človeka. In zapiše, da moramo javne dobrine, ki so še na voljo, ki še obstajajo, pa naj gre za vodo ali internet, braniti z vsemi štirimi. Bomo zmogli?
Objavljeno: 04.01.2018 09:35:07
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:39
Radi pozabljamo, da je lastnina stvar dogovora. Izjavo “to je moje” lahko kadar koli postavimo pod vprašaj s “pravi kdo?” ali “zakaj?”. V kriznih časih hitreje podvomimo o zaščitenosti lastnine, ljudje prej zamižijo pred civilnopravnimi konvencijami. Skrajni čas je, da v temelju pretresemo dilemo nakopičenega premoženja, saj ogroža skupni blagor in ga moralno ni mogoče upravičiti. Kdor se tej tematiki ogiba, je zapadel vplivu industrije za zaščito premoženja, ki poleg pranja denarja obvlada tudi pranje možganov. Polno zaposleni državljan naj bi verjel, da tisti, ki dlje časa ali permanentno ničesar ne doprinesejo k nacionalnemu blagostanju ( ki je, kot je bilo pravkar pojasnjeno, povečini blagostanje redkih), saj ne opravljajo plačanega dela, niso nič drugega kot paraziti. Ko človek to misel ponotranji, ostane samo še korak do neromantičnega vprašanja, zakaj naj bi družba take parazite vzdrževala. Vse steze propagande vodijo k logičnemu sklepu: treba se je odkrižati revežev, ne revščine.
(str. 44, 45)
in nato