Moj lajf : po motivih povesti Moje življenje Ivana Cankarja

Lansko leto je marsikoga zamikalo jezdenje vala, ki ga je sprožila okrogla obletnica Cankarjeve smrti. Med najhitrejšimi, če ne celo najhitrejši, so bili pri založbi Škrateljc; zastavili so projekt Cankar v stripu, ki je obsegal izdajo treh knjig (tandem Boštjan Gorenc – Pižama in Tanja Komadina: Moj lajf, Andrej Rozman Roza in Damijan Stepančič: Hlapci – ko angeli omagajo in Žiga X. Gombač in Igor Šinkovec: Hlapec Jernej in pasja pravica), likovne razstave, gledališko-stripovski performans, delavnice in pogovore, po knjigi Moj lajf pa je nastala tudi predstava v mariborskem lutkovnem gledališču (kjer se je ilustratorka stripa Tanja Komadina preizkusila tudi kot scenografka in (so)kostumografka). Bili so celo tako hitri, da ima knjiga Moj lajf v kolofonu letnico 2017. Vsaj kar se dotične knjige tiče, so pokazali tudi veliko mero spretnosti, predvsem v izboru ustvarjalcev: kdo zna prirejati slovenske klasike, če ne Boštjan Gorenc – Pižama, avtor uspešnice sLOLvenski klasiki? In kot se pokaže, gre slog Tanje Komadina odlično vštric s Gorenčevimi besedili in štosi.

Pri Škrateljcu so stavili na sodobno obliko, torej strip, ki že sam po sebi rahlja občutek težkega in zamorjenega, ki ga pogosto povezujemo s Cankarjem in je s tem že na dobri poti, da se prikupi mladini ali vsaj zbudi njeno zanimanje. Sodoben in v svoji pogovornosti všečno sproščen je tudi naslov, torej priredba Mojega življenja. Knjigo, ki je zasnovana na motivih iz omenjene povesti, sestavlja osem poglavij oziroma bolje rečeno enot, ki pokrivajo obdobje od Canakrjevega odhoda v šolo do odhoda v Ljubljano, na koncu pa sta jim dodana še „Zaprašeno besedje“ in spremna beseda urednice Ženje Leiler. Tudi v dodatku, ki razlaga nekatere starejše besede, pride do izraza avtorjev humor; razlaga k besedi devžej se na primer glasi takole: „DEVŽEJ – žep. Avtorja stripa se zavedata, da Cankar te besede ne bi uporabil, ker gre za narečni koroški izraz, a sta se morala pobahati, da sta za bralno značko v tretjem razredu prebrala Prežihovo zbirko Solzice.“ Avtorica spremne besede se sicer pričujoče izdaje ne dotakne, pač pa pozicionira Moje življenje v kontekstu Cankarjevega življenja in dela, pa tudi recepcije: „Je namreč eden izvorov nekaterih mitskih in stereotipnih mest „poznavanja“ Cankarja, hkrati pa tudi tekst, ki bi ob zavzetejšem branju marsikatro priučeno samoumevnost glede velikega slovenskega pisatelja elegantno spodnesel.“ Pravi pa tudi tole: „Je tudi zgodba o umetniku, ki je iz svoje odrasle sedanjosti stopil v enega najodkritejših, estetsko izoblikovanih, pretanjenih in lucidno humornih dialogov s svojim otroštvom, kar jih je vse do danes izpisala slovenska literatura.“ S tem nenazadnje potrdi odločitev za priredbo prav tega dela kot odlično izbiro.

Sodobna pa nista samo oblika knjige in njen naslov, pač pa tudi vsebina; slednja je pravzaprav mešanica preteklega in sedanjega, pri čemer se preteklo na primer (deloma) kaže v besedišču, sodobno pa v navezavi na Harryja Potterja, specialni čeladi, brez katere verjetno ne bi bilo peharja suhih hrušk, pa omembi bio in presno … Izvirno in sodobno je nenazadnje tudi vmešavanje avtorjev stripa v dogajanje, kar se zgodi v Peharju suhih hrušk – Tanja Komadina in Boštjan Gorenc – Pižama se, ko postane nasilno, znajdeta na prizorišču in mirita strasti. Hkrati pokažeta tudi, da jima ni tuja šala na lasten račun, Pižama se namreč pritožuje, zakaj Tanja vedno riše tako ozka vrata!

Vizualni del stripa odlikuje dobro kadriranje, poigravanje s perspektivami, zabavne domislice, ki jih ima Tanja Komadina tako ali tako vedno na zalogi (na primer podoba šole kot nekakšne naprave za mletje mesa, podoba angela in hudiča, ki sta mini različici Cankarja itd.), hkrati pa zna avtorica ilustracij spretno ustvariti tudi širok repertoar čustev, ki so značilna za Cankarja oz. „cankarjansko vzdušje“, kar doseže s telesno držo in obrazno mimiko junakov, nenazadnje pa tudi z razmeroma umirjenim koloritom, ki verjetno vsaj deloma korespondira tudi z nekoliko starejšim obdobjem. Domiselna je tudi podoba na naslovnici, ki predstavlja mladega, golobradega Ivana, za katerim je senca odraslega, brkatega Cankarja, kar zelo dobro povzema „izhodišče“ Mojega življenja, torej – če si izposodim iz spremne besede – odraslega umetnika, ki stopa v dialog s svojim otroštvom.

Kot sem zapisala že v zvezi z ilustracijami, se strip Moj lajf seveda ne izogne povsem temu, kar nam je pri Cankarju pravzaprav najbolj domače, torej občutkom krivde in travmam, vendar z domiselnostjo in ravno pravšnjo mero zafrkantstva in štoserstva poskrbi še za nekaj novega; za to – da vsaj v priredbi – lahko celo postavimo enačaj med Cankarja in zabavo!