| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | belgijska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Knjižnica Sinjega galeba |
| Prevod |
Staša Pavlović |
| Ilustracije |
Judith Vanistendael |
| Ključne besede | Družina, Medosebni odnosi, Očetje in hčere, Prijateljstvo, V mladinskem leposlovju, Večkulturnost, Zaporniki |
Michael de Cock je priznani flamski pisatelj (Flamska predstavlja severni del Belgije), prevajalec, scenarist, režiser in igralec. Za svoje delo večkrat nagrajeni avtor je napisal štiri zgodbe o prijateljih Rozi in Musi. Tri so združene v knjigi z naslovom Rozi in Musa. Po njih že nastaja tudi film. Knjiga je zelo bogato ilustrirana. Ilustratorka Judith Vanistendael je ena najbolj nadarjenih stripovskih ustvarjalk na Flamskem, ki najraje ilustrira otroške knjige in riše stripe. Zgodba je očarljiva pripoved o prijateljstvu in ljubezni otrok do staršev. Otroci imajo svoje starše radi, ne glede na to, kako se življenje odvija in pred kakšne odločitve nas pripelje. Morda je res, da je edino ljubezen otroka do staršev brezpogojna. Ne glede na to, kakšni so starši in v kakšnih okoliščinah se znajdejo, jih bodo njihovi otroci imeli radi in jih pogrešajo, če so odsotni. Rozin oče se znajde v zaporu in zato se z mamo preselita v nov dom. Rozi je zelo strah, da si v novem okolju ne bo našla prijateljev. Pa se zmoti. Že takoj kmalu po vselitvi spozna Musa, s katerim postaneta najboljša prijatelja za zmeraj (NPZZ). Skupaj spoznavata, da se tako otroci kot odrasli spopadajo s hudimi stiskami, ki pa postanejo mnogo znosnejše, če v življenju nismo sami. Pomoč in podpora drugih v takih trenutkih vedno prideta prav. Odnosi s sosedi, odnos z očetom v zaporu, odnos z mamo, odnos z Musom in njegovim stricem Ibrahimom so prikazani skozi tri zgodbe. V prvi je opisan njen začetek prijateljstva z Musom, v drugi Rozin odnos z očetom v zaporu, v tretji zgodbi v ospredje stopi Musin stric Ibrahim, ki ga imata rada tako Musa kot Rozi. Vsega, kar se zgodi, pa ne smemo izdati. Preseneča pa, kako odraslo se Rozi sooča s situacijami in kako dobro za svoja leta ve, kaj je v življenju resnično pomembno. Ona je tista, ki razume tako mamo, kot očeta in jima, čeprav tudi sama ni v lahki življenjski situaciji, pomaga preživeti verjetno najtežje obdobje v njunih življenjih. Prekrasne, zelo subtilne zgodbe, ki jih je v slovenščino prevedla Staša Pavlović, ki je bila leta 2014 nagrajena s priznanjem Radojke Vrančič za mladega prevajalca.
Objavljeno: 30.12.2017 11:37:51
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:36
“Ljubi očka, zdaj veš, kako se je vse začelo. Zdaj veš, kako je stric Ibrahim nekega dne prišel k Musi, kako sva se spoprijateljila in kako je čisto slučajno spoznal mamo. O tem sem ti hotela povedati. In veš: lagala bi, če bi ti napisala, da strica Ibrahima ne maram. Prijazen, zabaven in prijeten je. Kaj bomo zdaj in kako se bodo stvari odvijale, tega ne ve nihče. Mogoče je vse že zapisano v tisti veliki knjigi, o kateri toliko govori Musov očka. Toda kaj bi s tako knjigo, v katero se ne da pokukati? Potem ti je že bolje brez knjige, tako kot živalim v Erikini zgodbi. Iz naše šolske predstave, če se še spomniš. Aja, še nekaj. Z Muso sva se pobotala. Pri gospe Bogomili sva vadila za predstavo in pozabila na prepir. Ne morem si pomagati, če včasih izrečem besede, ki jih ne mislim. Tedaj govorijo moja usta, ne jaz. To sem razložila tudi Musi in se mu opravičila, on pa je samo skomignil z rameni. Rekel je, da je že pozabil. Saj sva vendar najboljša prijatelja za zmeraj! Potem smo skupaj zaplesali. Gospa Bogomila je vključila glasbo. “Če te kaj teži, moraš zaplesati,” rada reče gospa Bogomila. Tega se je naučila v operi. Skrbi nam ne prinesejo nič dobrega, pravi, in s plesom jih drugo za drugo streseš s telesa. Tako kot jeseni drevesa s sebe stresejo listje. Tako zelo te pogrešam.” (str. 272-273)
in nato