| Žanr | družbeni roman, spomini |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Vnanje Gorice, 2015 |
| Založba | Kulturno-umetniško društvo Police Dubove |
| Zbirka |
Trans |
| Ključne besede | Alkoholizem, Družinski odnosi, Matere in hčere, Odnosi med spoloma, Odraščanje, Samospoznavanje, Spomini |
V gostišču, nekdaj samostanu, pripovedovalka “prešprica” glavnino dolgočasne večdnevne konference. Skrita za zidovi večnosti se, daleč od hčerke in vsakodnevnih skrbi, vse bolj prepušča intimnim, surovo iskrenim spominom lastnega otroštva, ki ga je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, torej še za časa socialistične Jugoslavije, preživljala v odročni, po opisu sodeč mrakobni sloveski vasici. V izobilju časa se tu v nizih prostorsko in časovno nepovezanih, pogosto že zamegljenih in ciklično ponavljajočih se fragmentov preteklosti odkrito sooča s težo lastnega odraščanja, zaznamovanega z revščino, občutki krivde in nevrednosti, predvsem pa s pomanjkanjem topline, sprejetosti in ljubezni lastnih staršev. Alenka Jensterle-Doležal je v letu 2017 prejela prestižno literarno nagrado MIRA.
Objavljeno: 29.12.2017 15:58:57
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:36
“V meni sta se borila nestrpnost in pričakovanje in vedno je zmagala nestrpnost. Oditi proč, premagati prostor, odpotovati, srečati nove ljudi, samo ne več čakati. Leta in leta sem preživela ob svoji mami, ki je name prenašala svoje nezadovoljstvo nad ločitvijo in svojo brezupno situacijo, bila zaprta v vasi, ujeta v svetu groženj in prepovedi. Moje otroštvo je bilo čakanje na avtobusni in železniški postaji, da odidem proč. Zato tudi kasneje nobena zaljubljenost ni bila dovolj močna, da bi me obdržala v čakanju.” (str. 49-50)
in nato