Harmonia cælestis

Harmonia Cælestis, roman velikana madžarske književnosti, sodi v sam vrh svetovne literature. V njem je fragmentarno zajeta zgodovina Madžarske in nekakšna družinska kronika Esterházyevih od 17. stol. dalje, spisana na osnovi dejstev in izročila, a močno literarno povzdignjena in bravurozno premetena. Avtor svoje praočete poimenuje enakovredno in jim ne prizanaša drugače kot s prizanesljivim humorjem: ‘moj oče’ (njegov) je aristokratsko eleganten, jezikovno razgledan in občutljiv, oholo samozavesten in komplicirano vzvišen, zajedljivo humoren, vsevedno ničveden; je ošaben veljak, egoističen manipulant in koristoljuben izdajalec domovine, prostaški nemarnež, neokusen šaljivec, brezsramen prešuštnik, srborit razgrajač, baročni nihalec med ničem in vsem. Je nepotrpežljiv: ‘paziti na Habsburžane, paziti na Turke, paziti na Erdeljsko, paziti na kraljestvo, paziti na nacionalni interes, paziti na družinski interes, paziti na lastni interes – vsega tega je imel dovolj.’ ‘Moj oče’ (njegov) je (bil) velik gospod, ‘vse je lahko naredil, saj je on povedal, kaj je vse, in povedal je tako, da je lahko vse naredil.’ Bil je grof, poveljnik, škof, vitez, revizor, obešenec, kazenski oslepljenec, državni sovražnik, veleposlanik, izgnanec, posestnik, profesor zgodovine, manjvreden delavec … ‘Reči o njem kaj dobrega je skoraj vedno klečeplazenje; reči o njem kaj slabega je nevarno, če je živ, in strahopetnost, če je mrtev.’ Oče, ki ga avtor naslavlja kot ‘moj oče’, je pravzaprav katerikoli oče, v njem so zbrani vsi zemeljski očetje. Bralec je ob tem romanu nagrajen z nič koliko smeha ob pronicljivih zapiskih, opažanjih in dopolnilnih literarnih izmišljijah; in vmes, med branjem, preboden občasno tudi s sunki kratkih, ostrih bolečin. Sicer pa, kar se tiče naracije: zapeljivo, ritmično in izjemno inteligentno, ironično začinjeno pisanje.