Brezdomec Andreas, glavni lik novele znamenitega avstrijskega pisatelja, preživlja enolične dneve pod mostovi reke Sene v Parizu. Zanemarjen, neumit in neobrit, se je že davno sprijaznil s svojo usodo. Pri sebi enakih si sposoja le kaj “krepkega”, da lahko životari, dokler bi pač šlo. Zgodnjega pomladnega dne leta 1934, kot zapiše tretjeosebni pripovedovalec, pa nenadoma trči ob urejenega moškega “umirjene starosti”, ki ga nagovori in mu podari dvesto frankov (skozi celotno novelo se bralec lahko prepriča, da v tistem času omenjena vsota ni bila ravno pretirano bogastvo). Andreas se sprva brani, češ da vsote ne bo mogel vrniti, a “gospod umirjene starosti” ga potolaži, naj vsoto, ko bo za to primerno, pokloni svetnici Tereziji v eni izmed pariških cerkva. Za Andreasa se s tem začenja križev pot. Prvič po dolgih letih ima v žepu denar, on pa je tako žejen in tako rad bi kaj spremenil na sebi. Namesto da bi kdaj pa kdaj zmoli in se tako že na samem začetku zahvalil za dar iz nebes, odide v brivnico, kjer ga očedijo, kupi si celo denarnico. Nato se mu začnejo dogajati še drugi čudeži, kar naprej na slepo srečo dobiva denar, ki pa ga prav tako na slepo zapravlja za ženske in pijačo. Naleti na sošolca, slavnega nogometaša, ki mu omogoči, da za en dan zaživi hotelsko življenje, dokler ga spet ne premami ženska. In spet na drugega znanca, ki pa je bolj premeten. Andreasu denar kopni tako nenadno, kot ga nenadno dobiva. Kljub močni želji, da bi ustregel prvemu dobrotniku, do svetnice oz. duhovnika v cerkvi ne pride in ne pride. Nazadnje se mu sveta Terezija prikaže v podobi nedolžne deklice, ki mu še enkrat nakloni nekaj drobiža. Zadnji stavek klasično zasnovane novele z zasnovo, vrhom in razpletom zazveni avtobiografsko, kar v spremni besedi potrdi tudi prevajalec. Kar se tiče značaja glavnega junaka, pa je pripoved prav tako verjetna kot je bila verjetna takrat, ko je bila napisana, zato je bil po njej kar dvakrat posnet film.
Objavljeno: 18.12.2017 07:54:26
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:33