Trije konji

Velike tragedije sveta dolgo in daleč odmevajo. Najmočneje v dušah ljudi, ki so jim zunanje politične razmere življenje spremenile v osebne tragedije. Eden takih ljudi je pripovedovalec v romanu Trije konji. Mladenič z juga Italije spozna argentinsko dekle in skupaj zaživita v Argentini. Po dvajsetih letih se vrne v Italijo, spoznamo ga, ko je petdesetleten moški, vrtnar, ki vsak dan kosi v gostilni ob branju rabljenih knjig. Tu spozna Lailo, žensko, ki prodaja svoje telo moškim. Med njima se ustvari posebna vez, skozi razkrivanje Laili se nam postopoma razkrivajo vrtnarjeve travme: njegova žena je bila ena od brutalno umorjenih “desaparecidos”, po njeni smrti se je znašel v grozah državljanske vojne, če je želel preživeti, je moral moriti, po težavnem begu mu uspe ilegalno priti v Evropo in v rodno Italijo. “Življenje človeka traja kolikor življenje treh konjev in ti si prvega že pokopal,” so besede, s katerimi se zaključi pripovedovalčevo življenje v Argentini. Njegov drugi konj, življenje po vrnitvi v Italijo, je poetična pripoved o modrostih narave, prijateljstvu z gostilničarjem Mimmom, ki je na potovanju spoznal sovraštvo vojne na Balkanu, in mističnim afričanom Selimom. Laila je s svojo ljubeznijo v romanu tisto, kar je lepota v naravi: sila, ki nasprotuje zakonom težnosti, sila, ki je kontrast vrtnarjevim travmam, zaznamovanim z nasiljem, bojem za prevlado in omejevanjem človekove svobode, ki narekujejo medosebna razmerja v človeškem tropu. Razmerja, v katera je ujeta tudi Laila. Pot do njene svobode je umazana s krvjo in osvetljena s prijateljstvom med vrtnarjem in Selimom. Roman, ki ga lahko beremo kot ljubezensko zgodbo, avtobiografsko pripoved, kriminalko ali meditacijo v rajskem vrtu – vsekakor pa ob branju uživamo v bogatem jeziku, polnem primerjav in simbolov. Roman je tudi poseben poklon branju in knjigam – s hvaležnimi mislimi o knjigah je prepojeno celotno besedilo, vrtnarjevo tretje življenjsko obdobje (življenje tretjega konja) se začne prav s knjigo: “Knjigo vtaknem v notranji žep suknjiča. /…/ Na nekdanjem mestu za orožje je zdaj nekaj čisto drugega.” Kratek roman, ki v bralcu odmeva še dolgo.