Razvezani : kratke zgodbe

Žanrkratka zgodba
Narodnostslovenska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2017
Založba
Ključne besede Depresija (medicina), Eksistencializem, Marginalne skupine, Nevroze, Odnosi, Staranje
Število strani

143

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

4-5 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Prva knjiga Ane Schnabl, ki je na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu prejela nagrado za najboljši prvenec, nam prinaša 10 zelo iskrenih in življenjskih zgodb, v katerih spoznamo like, ki so iz različnih razlogov ranjeni, obremenjeni, zaznamovani, zafrustrirani, prestrašeni, pozabljeni … Vsi pa bi radi zaživeli bolj polno, radi bi se ponovno povezali s tem svetom, radi bi bili sprejeti, ljubljeni. Ana Schnabl uspe različne zgodbe povedati v različnih jezikih, od katerih vsakega čutimo kot najbolj pristnega za določeno zgodbo in z izrazito eksplicitnim opisovanjem telesnosti svojih protagonistov, te naredi še prepričljivejše, da nas toliko lažje nagovorijo. Izstopajo zgodbe Veliki voz (daleč najdaljša, za katero le stežka še velja oznaka kratka zgodba), v kateri se prvoosebni pripovedovalec zaveda svojih nevroz, ampak je prešibek, da bi se nanje ustrezno odzval, Edinec o materi s poporodno depresijo, v kateri se (mitični?) materinski (na)gon ne prebudi in Banana split, zgodba o staranju. Te tri v bralcu pustijo največ tistih usedlin, iz katerih nato nastajajo nove misli in spoznanja, ki širijo polje empatije.

Glej tudi:

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Razvezani : kratke zgodbe.

Kritike

(1)
Žiga Rus
Dvojna narava vezi

Ano Schnabl smo pred objavo kratkoproznega prvenca Razvezani lahko spoznali že v revijalnih objavah – nekatere med njimi so se znašle tudi v zbirki – pa tudi z nekaterimi prevodi denimo prevodi zgodb ameriškega pisatelja Davida Fosterja Wallacea. Zdi se, da lahko vplive slednjega zaznamo tudi v nekaterih zgodbah zbirke, in prav to se zdijo tiste pisateljske vode, v katerih se avtorica odlično znajde. Predvsem se lahko na Fosterja Wallacea spomnimo ob uvodni zgodbi Trittico in ob nekoliko daljši zgodbi Veliki voz. V obeh primerih gre namreč za pripovedovalko oziroma pripovedovalca, ki imata (rečeno z zornega kota psihiatrije) določene psihične težave, okoli katerih se vrti večina njunih misli, in s to nenehno samoanalizo nekako »prešijeta« – če si izposodimo kar izraz pripovedovalca Velikega voza – svojo pripoved. Tako se pripovedovalki v Tritticu denimo zdi, da jo vsi ves čas opazujejo in obsojajo, kar čuti kot velik pritisk, ki le še poslabšuje njeno depresivno stanje, čeprav se skuša nad svoje miselne vzorce tudi do neke mere povzdigniti in nanje pogledati z nekoliko večje distance. Po drugi strani se pripovedovalec Velikega voza prav tako v glavnem osredotoča na svoje težave – nevrotičnost ter zasvojenost s kanabisom – in na to, kako ga dojema njegovo okolje, vendar pa to počne s to pomembno razliko, da ne išče ne opravičil za svoja dejanja ne izhoda iz svojega trenutnega »življenjskega stila«, temveč se odločno zoperstavi pričakovanjem, ki jih do njega to okolje goji. Značilno hladen, analitičen, a obenem nadvse zabaven glas, s katerim glavni lik zgodbe podaja svojo pripoved, nas še dodatno spomni tako na tiste Wallaceove junake, ki se borijo z depresijo, kot tudi na hladnega pripovedovalca njegove Punce z nenavadnimi lasmi.

Psihične težave, ki bi sicer lahko pripovedne like presenetile kjerkoli, a se kljub temu zdijo nekako emblematično urbane, v kombinaciji s humorno samoironijo – ki v imenu »treznega« pogleda nase in na svet sicer včasih preraste že v precej boleče samozaničevanje –, so tista zmes tematike in pripovedne lege, ki jo torej Schnabl zares dobro obvlada. Manj uspešne so zgodbe, kjer humor ponikne, da bi na njegovo mesto stopil izraz česa manj ironičnega in bolj iskrenega. To je denimo izziv, ki si ga zada zgodba Zeleno, ki te hočem zeleno, a cilja ne doseže povsem zadovoljivo. Že v dialogu, ki se na službeni zabavi na začetku zgodbe odvije med junakinjo in moškim, ki si ga junakinja želi, lahko začutimo preveliko naprezanje, da bi lika s svojimi replikami izpadla nadvse inteligentno, ob tem pa žal trpi prepričljivost. Prav tako se zdi manj uspešno tudi nadaljevanje zgodbe, v katerem želi pripoved tankočutno prikazati junakinjino poželenje. V opisih ljubezenskih aktov – ustnic, poljubov, vročine teles, z večkratno uporabo besede čutno in kratkih, dramatičnih stavkov, kot je »Hotela sem, da me pomečka. Strga« – je premalo zares izvirnih misli in opažanj, da ne bi ti opisi izpadli kot dokaj avtomatska uporaba konvencij romantičnega žanra. Tudi zaključek zgodbe, ki naj bi najbrž deloval presenetljivo, je od konvencije žanra odmaknjen le za tisti obvezni korak, s katerim naj bi si »kupil« svojo nežanrskost, vendar pa bralec ali bralka ob njem ne bosta vzdigovala obrvi.

Podoben protiučinek doseže tudi zgodba Zavezal si je kravato, ki kljub izvirnemu pripovednemu pristopu – prva polovica zgodbe je napisana v pogojniku – v bralcu ne uspe vzbuditi občutja tragike, kar je najverjetneje njen namen, niti se ne uspe temi krivde in trpljenja približati na posebej nov ali zanimiv način. Svoje zopet dodajo tudi dialogi, ki nas, strogo knjižni in ne dovolj pomenljivi, spomnijo na pretekle, pa tudi kakšne sodobne slovenske filme.

Ob tem lahko priznamo, da je dandanes pisati neironično literaturo nedvomno težje, kot je to bilo v kakšnem preteklem zgodovinskem obdobju. »Strah pred naivnostjo« je lastnost, ki gotovo ni zaznamovala le literature postmodernizma, temveč precej daljše zgodovinsko obdobje; nezaupanje do neironičnega izražanja je postalo skorajda osnovni bralski način marsikaterega bralca in bralke. A kljub temu pri manj uspešnih zgodbah Razvezanih ne gre toliko za sam neironični pristop kot za pomanjkanje svežine v njem.

Tudi pri nekaterih drugih zgodbah lahko opozorimo na določene, a nekoliko drugačne pomanjkljivosti. Zgodba Sivi pinot je po »izvedbeni plati« bližje Tritticu ali Velikemu vozu, saj v njej najdemo tako iskriva opažanja kot posrečene jezikovne igre, a je končni odzven zgodbe vendarle nekoliko votel: predvsem gre za portret zakoncev višjega družbeno-ekonomskega razreda, ki za simboli svoje premožnosti in površinskim ekološkim angažmajem skrivata življenjska razočaranja in že zdavnaj propadlo razmerje – kar je tema, ki smo jo v literaturi gotovo srečali že precejkrat. Zgodba Banana split je omenjenima Zeleno, ki te hočem zeleno in Zavezal si je kravato podobna v tem, da v bralcu ne vzbudi tiste ravni otožnosti, ki jo najbrž želi vzbuditi, obenem pa se konča z nekoliko preveč enostavno zaključno metaforo. Na podobno težavo naletimo tudi v zgodbi Ko nevihta preide, ki sicer premore domiseln mini zaplet, a manj domiselno vzporeja prepir med partnerjema in nevihto, ki se med tem prepirom odvija. Zgodbi Ritalin, ki govori o tihih otroških stiskah, pa navkljub dovolj dobri izvedbi manjka nekoliko več odprtosti – njeno »'sporočilo«' preveč neprodušno zapre prav zadnja poved.

Nazadnje nam do tega, da bi omenili vse zgodbe zbirke, manjkata le še dve: Edinec in Ana. Zopet gre za zgodbi, ki govorita o psihičnih težavah, za razliko od Trittica in Velikega voza še nekoliko bolj zaostrenih. Čeprav v skladu s svojo temo ti dve zgodbi ne vsebujeta skoraj nič humorja, pa po drugi strani nimata nobene izmed napak, ki smo jih našli pri drugih zgodbah: gre torej za resni, a spet precej boljše izpisani zgodbi, ki nudita izviren vpogled v svoji temi in jima ne moremo očitati klišejev.

Zbirka Razvezani torej vsebuje deset zgodb, med katerimi so nekatere nadvse uspele, medtem ko drugim pot do odličnosti presekajo take ali drugačne napake. Kar zadeva naslovno oznako »razvezanosti«, pa bi jo lahko, če jo nekoliko raztegnemo, verjetno pripisali vsem: ponekod gre za razvezanost ljubezenskih razmerij, drugje za razvezanost od različnih družbenih določevalcev, spet drugje bi lahko govorili o razvezanosti od notranjih, »bioloških« fenomenov, kot je denimo poželenje. Najsi gre za razvezanost v takem ali drugačnem smislu, je lahko za like pozitivna ali negativna, prav tako pa se lahko to popuščanje vezi konča tako ali drugače: bodisi z novim, trajno »razvezanim« stanjem bodisi z vrnitvijo – zaradi strahu, lagodja, obnovljenih moči ali še česa – v prejšnjo povezanost«.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 91
Komentarji: 0
Število ocen: 8
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 9

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja

Faruk Šehić, Uroš Zupan, Jasmin B. Frelih, Andrej Nikolaidis, Davorin Lenko, Dragan Velikić, Jurij Hudolin, Suzana Tratnik, Peter Semolič, Ana Pepelnik, Tina Vrščaj, Jure Jakob, Ana Schnabl, Tatjana Gromača

Antologija tesnobe