| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | irska literatura |
| Kraj in leto izida | Dob pri Domžalah, 2007 |
| Založba | Miš |
| Zbirka |
Zorenja |
| Prevod |
Primož Kuštrin |
| Ključne besede | Odnosi, Odraščanje, Prijateljstvo |
Enajstletni Jake obožuje ribe in enciklopedije. Navdušeno rad razpravlja o vsem mogočem, kar prebere. Rad igra nogomet in sanja, da bo nekoč slikar. Poletje preživlja z novo prijateljico Stello in njenimi sestrami in se privaja na svojo novo vlogo v družini, v katero ni tako prepričan. Postal je starejši brat. Njegov oče je pravzaprav njegov očim in edini v družini nosi priimek očeta, ki je odšel, ker ni maral dojenčkov. S Stello se zaradi nepomembne malenkosti spre. In potem se zgodi tragedija, ki jo Jake opazuje, a je ne more preprečiti. Nikoli ga nihče ni krivil za to, kar se je zgodilo. Razen njega samega.
Siobhan Parkinson je irska mladinska pisateljica. V Nekaj nevidnega je mojstrsko opisala zapleteni čustveni svet otroka, ki se sprašuje, kakšno je njegovo mesto v družini, do kod segajo meje njegovega poguma in kako naj se sprijazni s tragedijo, ki se je ne da izbrisati in kako po njej živeti naprej. Za Nekaj nevidnega je prejela pomembno irsko nagrado CBI Bisto Honour Award (2007).
Objavljeno: 12.12.2017 09:06:19
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:30
Da so šli na tisti sprehod, je bila očkova domislica. »Le jaz in moji otroci,« je rekel. O »svojih otrocih« je začel govoriti, da bi Jake razumel, da je njega in Daisy smatral za enako svoja. To je bilo smešno, saj je bilo Jaku vseeno. Prerasel je vse to. Ampak očka tega seveda ni mogel vedeti.
»Šli bomo vse do hiše tvoje prijateljice,« je predlagal Jaku. »In če je tvoja prijateljica doma, lahko daš Daisy meni, jaz se bom z njo odpravil nazaj domov, ti pa lahko ostaneš in … obiščeš svojo prijateljico, kar koli že počneta skupaj.«
»Ime ji je Stella.«
»To bo ona. Zelo suha punca. Tako ali tako moram nekaj odnesti v neko hišo v tisti ulici.«
»Ni mi preveč do tega,« je rekel Jake.
»Ampak že celo večnost je nisi videl,« je ugovarjal očka. »Ali ni tako?«
»Je«, je priznal Jake in odločno gledal v tla.
»Sta se prepirala?« je vprašal očka.
»Ne!« je zanikal Jake in podrsal z nogo. Ni bil ravno prepir. Temu ne moreš tako reči. Le neke vrste bedasta stvar se je zgodila.
»Slišati je bilo kot eden od tistih nejev, ki pomenijo ja«, je menil očka.
Jake je skomignil z rameni. Nič ne bi imel proti srečanju s Stello, ampak le nekako po naključju.
»Glej, to pismo moram v vsakem primeru dostaviti, zakaj torej ne bi šel z mano? Če nočeš, ti Stelle ni treba obiskati.«
Jake je še enkrat skomignil z rameni, a je ostal na mestu, ko mu je očka pripel »kengurujčka« z Daisy. V sončni svetlobi zgodnjega večera so skupaj odšli in Jake je poskušal pregnati misli na to, kaj bi rekel, če bi srečal Stello. (Str. 135-136)
in nato