Debeli zidovi, majhna okna
Žanr | esej |
Narodnost | mehiška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
Založba | Cankarjeva založba |
Zbirka |
S poti |
Ključne besede | Družbene razmere, Mehičani, Pisateljstvo, Slovenci, Tujci |
Žanr | esej |
Narodnost | mehiška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
Založba | Cankarjeva založba |
Zbirka |
S poti |
Ključne besede | Družbene razmere, Mehičani, Pisateljstvo, Slovenci, Tujci |
V Sloveniji živečega mehiškega pisatelja, ki tukaj tudi piše in vodi neodvisno gledališče, smo že spoznali po zbirki esejev O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih, na tem mestu obravnavana knjiga pa je njeno nadaljevanje oziroma nadgradnja. Avtorja poznamo tudi po dejstvu, da pripada trojici pisateljsko uspešnih tujcev, poročenih s Slovenkami. Poleg njega sta to še Američan Noah Charney in Francoz Mathias Rambaud, vsi trije pa slovenske bralce seznanjajo s svojimi občutki o Sloveniji in Slovencih in jim tako postavljajo precej zgovorno ogledalo. Carlos Pascual je večni popotnik, ki je v življenju zamenjal že veliko stalnih bivališč. Njegovo zadnje se je izkazalo za dolgoročno in na čustveni ravni zelo vezano, čeprav mu po osmih letih bivanja v eni najmanjših in tudi najbolj homogenih držav na svetu paradoksalno še vedno ni uspelo ujeti njenega bistva. Morda tudi zaradi debelih zidov in majhnih oken, za katerimi naj bi se radi skrivali njeni prebivalci, bili znotraj njih celo hrupni, a žal težko dostopni za tiste, ki trkajo po njihovih vratih. In prav to najbolj intrigira pisatelja, ki ga raziskovanje človeške duše zanima bolj kot naravne in kulturne znamenitosti območja, na katerem se nahaja – čeprav o njih ve zelo veliko, več kot prenekateri avtohtoni prebivalec. Ali kot pravi sam, izvedeti želi »kako človeške drame prenašamo na različnih nadmorskih višinah, pod različnimi barvami neba in v različnih podnebnih razmerah.« In sedaj je na vrsti Slovenija.
Objavljeno: 08.12.2017 09:45:50
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:29
“V resnici se mi zdi, da nisem popotnik: sem serijski ustaljenec. V krajih, ki jih želim obiskati, se rad zadržim dalj časa, kot kraju pritiče po turistični in popotniški logiki. Vedno ko sem potoval, sem okusil rahlo tesnobo, kadar v krajih, ki sem jih obiskal, nisem mogel ostati dlje. Moj odnos z zaselki, mesti, s pristanišči in prestolnicami je podoben mojemu odnosu z ženskami. Vedno je obstajala neka stalna napetost med potrebo, da bi jih spoznal več, in željo, da bi jih spoznal globje. Zato tudi nikoli nisem zmogel igrati Don Juana; iz povsem enakega razloga nikoli nisem mogel postati pravi popotnik ali turist. Ni mi dovolj en sam sončni zahod nad neko dolino, težko jo zapustim za vedno, prav tako me ne zadovolji zgolj slutnja poltenega ječanja na vrhuncu strasti, da bi se lahko že v naslednjem trenutku poslovil.” (str. 24)