| Žanr | vojni roman, znanstvenofantastični roman |
| Narodnost | literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2004 |
| Založba | Delo |
| Zbirka |
Delova knjižnica: Vrhunci stoletja |
| Prevod |
Branko Gradišnik |
| Ključne besede | Bombardiranje, Nezemljani, Svetovna vojna 1939-1945, Vojna zgodovina, Znanstvena fantastika |
Šesti, najbolj uspešen in znan roman Kurta Vonneguta, ki je s svojo vsebino razburil ameriško javnost in postal eno izmed najbolj prepovedovanih del v ZDA. Po romanu je nastalo več gledaliških in radijskih predstav, leta 1972 pa je bila po njem posneta tudi filmska adaptacija.
Billy Pilgrim je glaven lik romana, ki na ciničen, absurden in večkrat humoren način prikaže grozote vojne. Billy je veteran druge svetovne vojne in vojni ujetnik, ki je preživel bombardiranje Dresdena. Po vojni se ustali, postane optik in se poroči s šefovo ženo, s katero ima tudi dva otroka. Vendar vse ni tako preprosto. Billy je iztaknjen iz časa. Nenehno podoživlja dogodke iz svojega življenja, od rojstva do smrti, z njim pa jih podoživljajo tudi bralci. Ve kdaj bo umrl in to ga ne skrbi. Večino svoje življenjske filozofije je prevzel od vesoljcev tralfamadorcev, ki so ga nekega večera ugrabili. Namen ugrabitve? Razkazovanje človeške rase v vesoljskem živalskem vrtu. Kljub temu da je zaprt, Billy še vedno lahko potuje skozi čas.
Znanstvenofantastični okvir romana popelje bralca v razmišljanje človeka, ki je preživel eno izmed najbolj grozovitih bombardiranj druge svetovne vojne, ter se posledično bori s posttravmatsko stresno motnjo. S tem antivojnim romanom Vonnegut opisuje dogodke, ki jih je sam doživel kot vojni ujetnik v Dresdenu. Skozi absurdnost Billyjevega vsakdanjega življenja bralca pripelje do enega vprašanja: Ali vojna sploh ima smisel?
Morda. Morda ne. Tako gre to.
Objavljeno: 08.12.2017 08:12:41
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:27
“Celo tedaj naj bi bil napisal knjigo o Dresdenu. Letalski napad tedaj v Ameriki ni bil znamenit. Ni bilo veliko Američanov, ki bi bili vedeti, koliko hujši je bil od, na primer, Hirošime. Tudi jaz nisem vedel. Zadeve niso ne vem koliko oglašali.
Na nekem sprejemu je naneslo, da sem nekemu profesorju Chicaškega vseučilišča pripovedoval o napadu, kakor sem ga videl, o knjigi, ki da jo bom napisal. Bil je član nečesa, čemur se je reklo Odbor za socialno misel. In govoril mi je o koncentracijskih taboriščih in o tem, kako so Nemci iz tolšče mrtvih Judov izdelovali milo in sveče, in tako naprej. Rekel sem lahko edinole: Vem. Vem. Vem.” (str. 13)
in nato