| Žanr | znanstvenofantastični roman |
| Narodnost | literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2002 |
| Založba | ǂZaložniški atelje ǂBlodnjak |
| Zbirka |
Blodnjak |
| Prevod |
Martin Kocjan |
| Ključne besede | Inteligentnost, Osebe s posebnimi potrebami, Poskusi, Umske sposobnosti |
Večkrat nagrajena klasika znanstvene fantastike je leta 1959 najprej izšla kot kratka zgodba, Keyes pa jo je kasneje razširil v dnevniški roman. Vse kaže, da je življenje dvaintridesetletnega Charlieja Gordona obsojeno na pometanje tal v newyorški pekarni. Drugačne službe s svojim podpovprečnim inteligenčnim količnikom 68 ne more dobiti, čeprav si bolj kot vse na svetu želi biti pameten in živeti običajno življenje. Ko se Charlieju ponudi priložnost za sodelovanje v eksperimentalni terapiji za povišanje inteligence, se zanjo zato odloči brez odlašanja. Terapiji je bil do tedaj uspešno podvržen le laboratorijski mišek Algernon, Charliejeva inteligenca pa se s pomočjo nevrokirurške operacije res poveča na nivo genija. Kar naenkrat se mora soočiti s svojo preteklostjo in potlačenimi spomini. Svet začne videvati v popolnoma novi luči ter spozna resnično naravo svojih odnosov s starši, sodelavci v pekarni in učiteljico Alice Kinnian v šoli za odrasle s posebnimi potrebami. Gre za pretresljiv prvoosebni roman v obliki dnevniških zapisov, v katerih Charlie zabeleži svojo preobrazbo iz napol pismenega delavca v genija. Njegovi zapisi v bralcu odpirajo vprašanja družbene obravnave duševno zaostalih ljudi in morale poseganja v človeško inteligenco. Roman je aktualen še danes, po njem pa je bilo posnetih tudi več filmskih in televizijskih adaptacij. Keyes je navdih za zgodbo črpal iz svojih izkušenj s poučevanjem učencev s posebnimi potrebami. Kot diplomiran psiholog odlično predstavi Charliejevo dojemanje realnosti in uspe bralca potegniti v čisto drugačno perspektivo doživljanja sveta.
Objavljeno: 05.12.2017 11:41:52
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:23
»Kako čudno je, da ljudje z iskrenimi občutki in čustvi, ki ne bi nikoli izkoriščali človeka, ki se je rodil brez rok ali nog ali oči – kako takšni ljudje ne oklevajo pri zlorabljanju človeka, ki se je rodil z nizko inteligenco. Razjezilo me je, ker sem se spomnil, da sem tudi jaz pred ne tako dolgo časa – tako kot ta fant – igral neumnega klovna.
In skoraj sem že pozabil.
Pred komaj nekaj časa sem spoznal, da se mi ljudje smejijo. Sedaj vidim, da sem se jim nevede pridružil pri mojem zasmehovanju. To me najbolj boli.
Večkrat sem znova in znova prebiral svoja poročila napredka in spoznaval svoje neznanje, otroško naivnost, razum z nizko inteligenco, ki strmi ven iz temne sobe, skozi ključavnico, zunaj v slepečo luč. V svojih sanjah in spominih sem videl, kako se Charlie zadovoljno in negotovo smehlja stvarem, ki so jih govorili ljudje okoli njega. Tudi v tej toposti sem vedel, da sem manjvreden. Drugi ljudje so imeli nekaj, kar sem jaz pogrešal – nekaj, kar me je odbijalo.« (str. 161–162)
in nato