Osnovni delci

Osnovni delci so tisto delo sedaj med Slovenci že povsem uveljavljenega francoskega pisatelja, ki ga je ob prelomu stoletja in tisočletja izstrelilo na mednarodno literarno sceno, s svojo provokativnostjo pa izzvalo tudi diametralno nasprotne odzive. Čas dogajanja je druga polovica 20. stoletja, v ospredju pa sta dva polbrata, Michel in Bruno, ki sta oba nezadovoljna s svojim življenjem. Rojena konec petdesetih let pripadata isti materi in različnima očetoma, njuna največja rana pa je, da so ju starši zapustili. Mama je podlegla na novo porajajoči se hipijevski kulturi in iskala smisel življenja po raznih komunah po Franciji in svetu, očeta pa tudi nista vedela, kaj početi z majhnima sinovoma, in sta njuno vzgojo prepustila starim staršem.
Roman potrjuje teorijo, da izkušnje iz otroštva določajo, kakšen bo odrasel človek. Poklicno sta se sicer oba uresničila, Michel je celo postal izredno uspešen znanstvenik, zasebno pa je njuno življenje oropano vsake sreče. Michela obvladuje razum, Bruna pa nagon. Michel se že vnaprej otepa čustev, želja in zanika svoje potrebe, Bruno pa podlega njihovi preobilici. Njun odnos do žensk je patološki, Michel je spolno hladen, Bruno pa obseden s spolnostjo, po eni strani preveč zaletav in hlasten, po drugi pa neznansko izbirčen. To mu služi kot opravičilu pri dejanski nesposobnosti za izvedbo spolnega akta.
Roman je tudi sociološka analiza obravnavanega časa, priča smo zatonu tradicionalnega zakona, seksualni revoluciji, hipijevskemu gibanju, kultu lepote in mladosti ter posledicam vsega tega. Vsebuje obilo znanstvenega teoretiziranja s področja biologije, fizike, genetike in sorodnih ved. Mnogo je eksplicitno opisanih seksualnih prizorov, a ti delujejo hladno in so brez vsake erotike. Vse to povečuje vtis znanstvenega proučevanja, kar junaki našega romana dejansko so. Šele ko pridemo do konca romana, ga namreč dojamemo v celoti in razumemo nekatere namige. Gre za pogled v preteklost iz neke oddaljene, na prvi pogled idealne družbe, kot takšna se ta vsaj predstavlja. Staro človeštvo, ki se je razmnoževalo s spolnostjo, je izumrlo, nastala je povsem nova, naprednejša vrsta, ki se razmnožuje s kloniranjem. Razmere v novem svetu naj bi bile tako idealne, da so prikazane v verzih. Ta svet naj bi temeljil na občutjih ljubezni, nežnosti in človeškega bratstva, kar je bilo prejšnjemu človeku nedostopno. A kaj, ko v vsaki utopiji zaznamo vonj totalitarizma! Tako kot v romanu Krasni novi svet angleškega pisatelja Aldousa Huxleya, kateremu se Michele Houellebecq precej posveča tudi v Osnovnih delcih. Spregovorimo še o naslovu, osnovni delci so strokovni termin iz naravoslovja, roman pa se poleg medosebnih odnosov v veliki meri ukvarja tudi z znanostjo in filozofijo. Osnovni delec bi lahko bilo otroštvo, ki vpliva na nas, predstavljamo pa si lahko tudi hrepenenje enega osnovnega delca oziroma atoma po drugem, da se lahko končno združita v molekulo.