Nomadi med platnicami

Vsestranski Žiga Valetič se podpisuje pod večje število literarnih del (proza, poezija, mladinska in humoristična dela, stripi ter tudi esejistika), prevodov, scenarijev in naslovov stvarne literature. Toda pri njegovem delu s knjigo ima posebno mesto tudi grafično oblikovanje, ki mu je bilo tako rekoč položeno že v zibelko in v okviru katerega je v zadnjih 25 letih opremil že okoli 1.000 različnih knjig. Kljub temu pa smo se na nekoliko bolj sistematizirano, poglobljeno in celovito avtorjevo delo o tem poklicu (in branži) načakale_i. Še toliko bolj, če upoštevamo, da gre za področje, pri katerem nimamo na izbiro prav velikega števila poljudnih (!) del, čeprav je s knjigo tako zelo zvezano.

Nomadi med platnicami so v okviru zbirke Bralna znamenja (Cankarjeva založba) nekoliko atipično delo. Valetiča v prvi vrsti ne zanimajo statistični podatki in prav tako ne vsaka tehnična podrobnost oblikovanja knjige. Namesto tega je pred nami besedilo, ki se v prvi vrsti napaja v izrazito intimnem, vanj pa se pustejši elementi v resnici prikradejo nekoliko redkeje. Ne gre skratka za delo, ki bi poseglo po osebni zgodbi za potrebe motiviranja bralstva in obligatornega subjektivnega podpisa, temveč za knjigo, ki skuša vprašanje knjižnega oblikovanja predstaviti skozi zgodbo, ki je v veliki meri zaznamovana z osebno izkušnjo pišočega.

Tovrstna poteza prinese dve specifični in pogosto zanemarjeni razsežnosti. Prva je ta, da se pisec v odnosu do svojega predmeta preučevanja ne pretvarja, da stoji kje drugje kot na točno določenem mestu, ki mu lahko ponuja le točno določen (subjektiven) pogled. In druga, morda še pomembnejša in za književno zbirko, namenjeno predvsem založniškim vprašanjem, pomenljiva in bistvena: Valetič z lastnim primerom pokaže, da je različna dela na književnem polju nemogoče izolirati in jih razumeti kot samostojne dejavnosti.

Tako oblikovalec postane še pisatelj, prevajalec, založnik, sin grafičarja in strastne bralke. Toda postane tudi oseba iz mesa in krvi, nekdo, ki ga (tudi zaradi tipa dela) muči išias, ki se spopada s samostjo ob delu grafičnega oblikovalca, ki se neknjižnega grafičnega oblikovanja zasiti in se začasno posveti scenaristiki itd.

Delo v kulturnem polju (in gotovo tudi marsikaterem drugem) je praviloma heterogeno in včasih težko opisljivo (razsežnost, ki jo osebno poznam iz primerov, ko moram komu z redno zaposlitvijo pojasniti, kaj počnem za preživetje, kar se izkaže za težko nalogo). Ne gre nujno (le) za iskanje priložnosti zaradi preživetvene nuje (to na obravnavano knjigo tudi ni aplikabilno), temveč prej za (pogojno rečeno) duhovno potrebo po sodelovanju v kulturnem oziroma umetniškem polju na različne načine, ki niso več zamejeni na tip dela, profesijo, niti na to, za katero umetnost sploh gre, in nenazadnje, če gre sploh še za umetnost ali kaj drugega.

Na ta način Valetič delo grafičnega oblikovalca (ki sploh ni samo to) predstavi skozi pripoved, nenazadnje skozi drobce svoje življenjske zgodbe, pri čemer uspe izrisati neko drugo resnico o poklicu in delu, takšno, ki nikakor ne predstavlja zgolj tehničnih podrobnosti o načinu dela, specializiranih znanj in umeščanja vsega tega v neko novo, vendar še vedno na grafično oblikovanje zamejeno poanto. Namesto tega se izriše vprašanje, kako kot grafična_i oblikovalka_ec, s tem pa tudi kulturnica_k, knjižna_i delavka_ec itd. zares bivaš (in delaš) v nekem prostoru.

Navedeno je mogoče razumeti kot osnovno zastavitev knjige, kot recimo temu njen duh, vendar to ne pomeni, da Valetičevo delo ne pomeni prispevka tudi v nekoliko bolj didaktičnem smislu. Seznani nas s tehničnimi spremembami na polju grafičnega oblikovanja in tiskarstva (posebej v zadnjih 30 letih), nekaterimi vodili pri grafičnem oblikovanju, ki ga kos za kosom skozi knjigo tudi definira. S pomočjo slikovnega gradiva, številnih primerov knjig (predvsem ovitkov, toda ne izključno), tako izpod avtorjevih kot tujih oblikovalskih prstov, nam pomaga razumeti, kako nastane ideja za »primerno oblikovanje«, kaj je po njegovem mnenju bolj prepričljivo ali manj prepričljivo vizualno delo itd. Ob tem se na vsebinsko bolj poglobljen način dotakne še nekaterih (tehničnih) vprašanj s področja prevajanja, založništva idr.

Če se zdi, da zbirka Bralna znamenja navadno naslavlja bolj ali manj specializirano in zamejeno bralsko občinstvo, so Nomadi med platnicami prav mogoče nekoliko dostopnejše in širšemu bralskemu občinstvu zanimivo delo. Najbrž od bralstva še vedno zahtevajo izražanje zanimanja do vprašanja knjige tako po vsebinski kot fizični plati, vendar lahko po drugi strani s komunikativnim slogom in vpeljavo intimnejših plasti bivajo tudi izven tovrstnega točno določenega kroga. In v okviru vprašanja grafičnega oblikovanja? Če knjig ne znate oblikovati, jih tudi po branju Valetičevega besedila ne boste znali nič bolj, si boste pa lažje predstavljali vlogo in logiko vizualne razsežnosti knjige ter nenazadnje življenje grafične_ga oblikovalke_ca, kar pa je včasih morebiti še pomembnejše.