Koncert za bodečo žico

Italijanska pisateljica Cristiana Pezzetta je zapisala zgodbo Anite Lasker, ki ji je glasba med vojno rešila življenje. Zgodba temelji na resničnih dogodkih, vendar avtorica knjige poudarja, da se je pri pisanju opirala le na Anitino osebno pričevanje v knjigah, intervjujih ter drugih virih. In kdo je Anita? Judinja, nadarjena čelistka, ki z družino živi v Breslavu (današnjem Vroclavu). V jeseni 1938 se je zaradi študija violončela preselila v nemško prestolnico Berlin, tam jo je poučeval profesor Leo Rostal. Judovskih profesorjev je primanjkovalo, ker so se izselili iz države, arijski pa niso želeli poučevati Judov. Tudi profesorja Rostala prijatelji odpeljejo na varno, nemiri v mestu pa so bili vsak dan hujši. Anita se vrne domov, v okrilje ljubeče družine, v življenje polno strahu, pomanjkanja, skrivanja in trpljenja. Oče je odvetnik, vendar nima več dela, saj judovskega odvetnika nihče noče. Brezskrbno otroštvo in mladost treh sester Roster je le še bledi spomin in redki so trenutki sreče, ko sestre zaigrajo: Mariana klavir, Anita violončelo, Renata pa violo. Po dveh letih vojne je ozračje v Breslavu vse bolj strupeno, ljudje lačni, izmučeni dobivajo živilske bone, ki so veljavni le v judovskih trgovinah, kjer pa ni živil. Anita s sestro Renato dela v tovarni papirja in se nekako znajde. V mestu je vsak dan manj Judov, odpeljali so jih neznano kam… Tudi Anitine starše, babico in nazadnje tudi sestri, Anito in Renato, ki sicer želita pobegniti na svobodo, toda želje so daleč od resničnosti. Nazadnje ločeno prispeta v zloglasno taborišče Auschwitz-Birkenau. Ko nadrejeni izvedo, da je Anita glasbenica, jo po opravljenem preizkusu sprejmejo v taboriščni orkester. Anita najde moč in tolažbo v glasbi in po smrti dirigentke, dekleta postanejo orkester, ki igra skladbo svojega preživetja. Instrumentalna glasba se umakne telesni. Besedilo je ilustrirano v obliki stripa, ki obogati zgodbo in pritegne tudi mlajše bralce. Čas celi rane, zgodbe pa nas opominjajo in skrbijo, da ne bi pozabili.