| Žanr | fantastični roman, utopični roman |
| Narodnost | angleška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
| Založba | Družina |
| Prevod |
Niki Neubauer |
| Ključne besede | Družbeni sistemi, Krščanski vidik, Svetopisemski vidik |
Distopični roman, nastal na začetku 20. stoletja, (leta 1907) in z dogajanjem postavljen v današnji čas začetka 21. stoletja. Z vznemirljivo natančnostjo opisuje dogodke in predvsem Evropo v kateri izginjajo monarhije, poteka njeno združevanje, globalizacija ter vzpostavljanje novega svetovnega reda, uzakonitev evtanazije… . Svet, kjer se moč in odločanje o njegovi usodi vedno bolj koncentrira le v rokah peščice ožjega kroga ljudi, ob tem pa se marginalizira vse, kar je različno od skupnega, poenotenega.
Seveda so to »različno« tudi tradicionalne vrednote skupaj z vero ter katoliško cerkvijo, ki jo je potrebno uničiti. Zgodba pripelje do konca v apokaliptičen spopad absolutno Dobrega in Zla, ki je znana iz Svetega pisma.
Roman je napisal sin canterburyjskega nadškofa in anglikanski duhovnik, ki se je leta 1904 spreobrnil v katolištvo. Zanimivo branje je tudi zato, ker je nastal še pred velikimi morijami 20. stoletja ter pred vzponom komunizma, ki je svetovni pohod pričel z revolucijo šele 10 let po nastanku romana. V časa nastajanja je bil le ena od velikih humanističnih idej, ki pa jev romanu že prikazana in uporabljena kot vodilna ideologija prihodnosti, ki na koncu pripelje do apokalipse.
Roman sta za preroški označila oba sedanja papeža Benedik XVI. In Frančišek.
Objavljeno: 15.11.2017 11:20:45
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:13
Toda do zdaj je gledal njene posamezne dele, kot človek, ki s strahospoštovanjem gleda veličasten mozaik in vidi zdaj ta, zdaj oni delček, ki se za hip zaiskri pred njegovimi očmi, potem pa ugasne v temo. Zdaj pa se mu je, nasprotno, vsa ta čudovita zgradba razkrila v navdušujočem enotnem plamenu božanskega ognja, ki je sam po sebi povsem jasen. Velika načela, ki so ga nekoč begala in celo odbijala, so bila zdaj prav bleščeče razumljiva sama po sebi. Spoznal je, denimo, da si religija humanizma prizadeva odpraviti trpljenje, krščanstvo pa ga sprejema, ker je vsaka bolečina vseh živih bitij v skladu z Očetovo voljo in njegovim načrtom. Prav tako je z enega zornega kota mogoče videti samo eno barvo življenjskega pleteža – materialno, intelektualno ali umetniško -, z drugega pa je enako očitno vidno nadnaravno. Humanizem oziroma njegova religija Človeštva je lahko resničen samo, če zanemarimo vsaj polovico človeške narave, teženj in žalosti. Krščanstvo po drugi strani vsaj vključuje in upošteva tudi te, če jih že ne razlaga. To in še veliko drugega se je v Percyjevih mislih sestavilo v eno samo, popolno celoto.
in nato