Telo, v katerem sem se rodila

Ko je pisateljica povedala bratu in ta materi, da njena hčerka piše spomine, (pa jih v resnici sploh še ni), je ta takoj napovedala tožbo. Knjiga je napisana kot izpoved pri psihoterapevtki (doktorici Sazlavski), ki pa skozi pripovedovanje in izpovedovanje ves čas ostane tiho. Njeno vlogo prevzamemo kar bralci. Prisluhnemo samorefleksiji mehiške deklice, letnik 1973, ki se rodi s pego na očesu. Njeni dnevi so napolnjeni z napornimi očesnimi vajami, pravim trpinčenjem. Kasneje se izkaže, da težave z vidom pravzaprav niso bile najhujše, kar se ji je zgodilo. Dekletce zaznamuje tudi nevaren mehiški okoliš, odraščanje, ločitev staršev, selitev k čudaški in hladni babici ter kasneje selitev v Francijo. Opisuje pravo Kafkovsko vzdušje, v katerem se ji prikazuje mrčes in se kot mrčes oz. kot ščurek počuti tudi sama. Kljub temu razvije nekatere otroške preživetvene strategije kot so igranje nogometa s fanti, trmoglavljenje, humor, samozadovoljevanje, iskanje bližine v sosednjih stavbah – skozi daljnogled, prve ljubezni, kajenje trave… Kar te ne ubije, te naredi močnejšega. Pisateljska Frida Khalo.