Pravi dogodek

Udarni naslov sem si tokrat izposodila iz kritike v Delu, saj se mi zdi, da je roman češkega pisatelja s pravim imenom Jan Beneš razpet ravno med ta dva pojma. Trije moški, stari med trideset pa do nekaj čez petdeset let, so znanci. Vsi živijo v Pragi, imajo solidne, že kar malo dolgočasne službe in na videz urejeno življenje. Zgolj na videz, kajti vsakega izmed njih je na tak ali drugačen način nekoč že prizadela državna administracija s svojimi togimi pravili. Kot se izkaže, toga pravila nekomu pač koristijo, ne glede na to, da lahko naivnega poštenjaka spravijo kar ob celo premoženje. Se tak naivni poštenjak sploh lahko brani, ima sploh kakšne možnosti? Pisatelj v svojo pripoved vpleta odlomke o teroristični organizaciji RAF, ki je bila v Zahodni Nemčiji razvpita v sedemdesetih letih 20. stoletja, čigar člani pa so več ali manj končali na sodiščih. Junaki Haklovega (Beneševega) romana se sicer spogledujejo s svojimi vzorniki, a odprti konec kaže na to, da radikalnost največkrat prinese zgolj začasno olajšanje posamezniku, bistvo pa ostane nespremenjeno. Roman je sicer razdeljen na več poglavij, ki so razčlenjena na mnoga podpoglavja. Takšna členjenost ustvarja ritem, ter poganja dialoge in monologe v sicer dolgočasnem vsakdanu moških, navajenih računalniških igric, alkohola in druge omame. Zato pa ne bo nič kaj dolgočasno prebiranje številnih vzporednic z zgodbami iz domače vsakdanjosti.