Penelopina preja : [mit o Penelopi in Odiseju]

Vsem poznana kanadska pisatelica in aktivistka se je Penelopine zgodbe iz Homerjevaga epa lotila z ženske perspektive. Pogled je tako premeščen s herojskih dejanj grških mož na usodo žensk, ki so v patriarhalnih razmerah pohlepa po moči in bogastvu in nenehnega vojnega stanja vsakega proti vsem, plačevale visoko ceno, ne glede na to ali so bile aristokratskega porekla ali pa le v suženjstvo prodane deklice iz revnih družin. Petnajstletna Penelopa, hči špartanskega kralja, je za očetove interese oddana v zakon Odiseju z otoka Itaka. Kmalu sledi desetletna trojanska vojna in še nadaljnih deset let Odisejevega potovanja domov, Penelopa pa ga ves ta čas zvesto čaka. Pisateljica pripoveduje skozi usta zdaj že mrtve Penelope, ki tava po onostranstvu in se spominja svojega življenja. Predvsem tistega obdobja, ko je bila kot nezaščitena ženska na samotni Itaki tarča celega roja mladih snubcev, ki jih je seveda veliko bolj kot ona sama mikalo njeno bogastvo. Penelopo preganja misel na usodo svojih dvanajst najzvestejših dekel, ki so ji ves čas zvesto služile in se zanjo izpostavljale grobostim in spolnim apetitom njenih snubcev. Ko se vrne domov Odisej, pa so deležne le nezaslužene kazni. Življenja mladih suženj so bila brez kakršnekoli vrednosti in njihovi glasovi preslišani. Atwoodova poleg poznavanja Ilijade in Odiseje črpa tudi iz drugih grških mitov in njihovih interpretacij in odpira nove poglede. Ali je bila Penelopa res samo vzor vdanosti in kreposti ves ta čas, ko se je Odisej naslajal v objemih siren in lepih čarovnic? In kot pritiče mitološki zgodbi se ta nadaljuje tudi v svetu mrtvih.