Umetnina

Emile Zola je konec šestdesetih let 19. stoletja zasnoval ciklus romanov o družini Rougon-Macquartovih, katere član je tudi glavni junak Umetnine, slikar Claude Lantier. V pripovedi spremljamo življenjsko pot umetnika, ki se iz živahnega, družabnega podeželskega mladeniča ob prihodu v Pariz spreminja v obsedenca, ki skuša naslikati popolno, izvirno slikarijo, ki bi ga popeljala med nesmrtne. Ta ustvarjalni napor v umetniškem delu, napor krvi in solza, za nekaj časa prekine izpolnjujoča ljubezenska zveza z lepo, čutečo Christine, ki mu jo usoda neke nevihtne noči pošlje prav pred vrata hiše, kjer ima atelje. Vendar Christine, njegova ljubica, mati njunega sina ter slikarski model obenem, ne zmore zadržati moža na podeželju, kamor sta se po Claudovi neuspeli slikarski razstavi preselila. Družina ponovno zaživi v Parizu, kjer Claude izgoreva v ustvarjalnem ognju, vendar duševno vedno bolj strt ne zmore poroditi resnične mojstrovine in tragično konča. Zola je v romanu poleg Claudove izrisal še vrsto življenjskih usod umetnikov, ki iščejo svoj prostor pod soncem ter njihovo borbo z ničevostjo pariške družbe, kjer je prava umetnina dostikrat zaničevana in neprepoznana.