| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Maribor, 2017 |
| Založba | Litera |
| Zbirka |
Piramida |
| Ključne besede | Glasba, Medosebni odnosi, Morala, Življenjska modrost, Življenjska obdobja |
Zbirka kratkih zgodb Natalije Šimunović ima naslov Sotto voce. Sotto voce pomeni navodilo, naj glasbenik nadaljuje izvajanje glasbe v bolj umirjenem ali subtilnem tonu. Izbira naslova nam postane jasna, če vemo, da je Natalija Šimunović akademska glasbenica in poučuje violo in violino na Glasbeni šoli Jesenice. Po drugi strani pa moramo omeniti, da vsaka izmed kratkih zgodb, zbranih pod skupnim naslovom, vsebuje zelo veliko subtilnosti. Naslovi zgodb že sami po sebi odkrivajo veliko: Beli vrh (zgodba o alpinistični nesreči, ki je bi mogoče pozabiti), Organizatorka porok (v kateri se vprašamo po smislu naših življenj), Osmi marec (kakšen je smisel praznikov in obdarovanj in koga in zakaj sploh obdarujemo), Piktogram (kako pomembni so lahko liski oz. piktogrami na oblekah), Premiera (vsi glasbeniki vedo, kako pomembne so premiere), Primer Sedovšek (o objektivni odgovornosti in moralni drži), Sotto Voce (o godalnem kvartetu, temi, ki je Nataliji Šimunović pisana na kožo), Znanstvenik z vizijo (kaj se zgodi, ko umremo in se nam pred nami odvrtijo pomembni dogodki iz našega življenja) ter Domov, Zaratustra (o tem, kako lahko strahovi uničijo lepe stvari v življenju). Značilno za zgodbe pa je tudi to, da so stvari, ki jih želi Natalija Šimunović povedati, postavljene v bralcu zanimive in realistične okvire, s katerimi se lahko poistoveti vsak izmed nas. Natalija Šimunović je izvrstno prikazala, za kaj se v kratkih zgodbah pravzaprav gre. Gre za prikaz nepomembnega pripetljaja v življenju, ki hkrati spremeni vse in nič. Tako, kot ko preberemo knjigo. Po eni strani se ne spremeni nič, po drugi strani pa zamaje način našega notranjega doživljanja stvari. In ravno to je čar življenja. Včasih se nam zdi, da je dan enak dnevu. Pa je res? Dobro premislite, preden odgovorite. Izjemne zgodbe, ob katerih ne moremo ostati hladni in o katerih še dolgo razmišljamo.
Objavljeno: 15.10.2017 14:06:05
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:01
“Jaz pa sem jasno videl samo tvoje čeveljce, Sergeja. Videl sem tisto zlato zaponko, ki je krasila nekoč tako moden čevelj iz Milana. Kupila sva jih istega dne, kot sva kupila tvojo violo. Zaobljena linija, črni, ravno prav visoka peta. In zlata zaponka. Zdaj pa se je svetila samo še zlata zaponka – črnina usnja se je vdala razpokam časa in petke so izdajale dolgo prehojeno pot. Oči mi je vleklo skupaj – tiste zemeljske oči so počasi ugašale, ožile so se v žgoče reže, a videl sem vas. Najprej lepo Bogdano, utelešenje dostojanstva, dobrote. Ustvarjena, da tiha obstaja in brni kot brezhiben kolovrat življenja. Komaj sem skozi malo režo, ki se mi je z vsakim trenutkom še bolj meglila, uspel pokukati naprej v pogrebni sprevod in uzrl Filipa. Filipa, ki me je ljubil. Filipa, ki je vse življenje ostal druga violina, da je Sotto Voce lahko preživel. Hodil je ob svoji ljubi ženi in sanjal, kako sva ležala na plaži, kjer sem mu povedal, da zanj nikoli ne bom to, kar bi on hotel. Da zanj nikoli ne prestopim koraka, ki ga je izžgan od ljubezni pričakoval. Okamenelo me je poslušal. Roka, s katero mi je šel skozi lase, je postala hladna in mokra, lepila se je na moje kodre. Kodre, ki jih je iskal v svojem zmedenem ljubezenskem plesu življenja. Videl sem ga skozi pekočo režo oči, ki so nekoč jasno gledale vse te obraze, a so zdaj nepreklicno ugašale.” (str. 92)
in nato