Mož, ki je znal leteti: povest za odrasle in otroke

Milo Dor, avstrijski pisatelj srbskega rodu, že v podnaslovu nakaže, da je njegova povest najprej namenjena odraslim in šele nato otrokom. Mladi zdravnik, ki je pravkar končal šolanje, a ne najde takoj službe, v svojem tesnem stanovanju med božičnimi prazniki žalostno zre skozi okno. Vse kar vidi je le pusto dvorišče, na katerem so namesto snega umazane mlakuže. Naenkrat se pojavi desetletnik s puško in začne streljati kar tako v en dan. Edina korist njegovega postavljaštva je, da rani nič krivega vrabca. Zdravnik vrabčku takoj priskoči na pomoč. Ko pa spozna, da kljub vsej skrbi ptiček ne bo mogel več leteti, ga obdrži pri sebi in ga poimenuje Čiv. Tukaj pa se v zgodbi začnejo pojavljati pravljični motivi. Ptiček namreč zdravniku omogoči, da se še sam nauči leteti. Ker bi kaj takega ljudi najbrž preveč vznemirilo, se odločita, da bosta nenavadno pustolovščino trenirala zgolj ponoči. Nazadnje se odpravita kar na daljšo pot. Zdravnik Robert tako za nekaj časa zapusti dekle Barbaro, svojega varovanca vzame pod pazduho in z njim odleti v neznano. Na poti sta priči raznim katastofam, od uničenih dreves, zastrupljenega zraka in pogina rib do državljanske vojne, kar Roberta čezmerno užalosti. Iz ptičje perspektive spozna, da je za vse hudo na Zemlji kriv edino le človek sam. Nazadnje se povest oz. pravljica spet vrne na trdna tla. Zgodba se namreč zaokroži s podobnim motivom, kot se je začela. Povest je predvsem hvalnica naravi in njenim lepotam, ki bi jih človek lahko poimenoval raj, ne pa da skruni tisto, kar mu je bilo dano v pomoč za življenje. Kljub preprostemu, mestoma kar premalo literarnem jeziku, daje možnost razmisleka odraslim, kako bi morali ravnati sami in učiti ravnati svoje otroke. Pripoved sicer dopolnjujejo grafike dunajske umetnice Rite Berger.