| Žanr | dnevnik, esej, kolumne |
| Narodnost | hrvaška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Zbirka |
Vilenica |
| Prevod |
Đurđa Strsoglavec |
| Ključne besede | Družbene norme, Evropa (ime), Evropejci |
Evropa v sepiji je zbir dnevniških razmišljanj, anekdot in fragmentarnih osebnih refleksij, obogatenih z množico drobnih intimnih impulzov, intelektualnih in mestoma duhovitih, priznane hrvaške pisateljice, ki nas s svojim globalno-intelektualnim jezikom na nevsiljiv način vodi k osebnemu premisleku o nas samih in o svetu, v katerem živimo. V 23 različnih besedilih beremo o (jugo)nostalgiji – kaj sploh je v biti svoje narave?; o žalostni podobi sodobne evropske kapitalistične ikonografije, ‘v kateri ni prostora za sajenje cvetov, ki obljubljajo prihodnost’; o času sedanjosti, kjer se hranimo s požiranjem manipulacij, prevar in izkoriščanja; o zaskrbljujoči podobi invalidnih človeških vsakdanjikov, ki jih definira oropanost domišljije; o stereotipih in nacionalizmih oz. plemenskosti Evrope; o medijskem in ostalih sistemskih hudičih, ki nam poceni kradejo duše; o nič kaj mamljivi podobi jutrišnjega (že današnjega?) dne … Čeprav se knjiga bere kot žalobni opis stanja trenutno prevladujoče brezbrižne brezdušnosti sveta, se mu avtorica tu in tam vešče upira vsaj s svojo duhovito pronicljivostjo, bralcem pa ponuja upanje: da razmišljujoča senzibilnost, kakršni sledimo v njenih razmišljanjih, vsaj pri posameznikih vendarle obstaja. Da torej še vedno obstajajo tisti, ki jim je mar in ki bdijo, četudi ‘zgolj’ z angažiranim pisanjem, nad brezčasnimi vrednotami in stremijo k višjim civilizacijskim osnovam.
Objavljeno: 11.10.2017 08:14:03
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:55
Da, uganili ste, sodim med poražence. Nikolaj Kavalerov je moj brat. (‘Ne bom postal ne lep ne slaven. Iz majhnega mesta ne pridem v prestolnico. Ne bom ne vojskovodja, ne ljudski komisar, ne učenjak, ne tekač, ne pustolovec.’) Da, jaz sem njegova sestra. Vse me izdaja, težko bi to prikrila. Svet opazujem skozi njegova očala. Lena sem kot on, zavistna kot on pa tudi stvari me ne marajo: kar naprej me za rokav grabijo kljuke, kar naprej me po nosu tolčejo vrata. Tudi jaz kot Kavalerov iz dna duše sovražim oblastneže. Privlačijo me prodajalci megle in sleparji, kakršen je Ivan Babičev, lažnivci, ulični goljufi in prodajalci magičnih sredstev za odstranjevanje madežev, požiralci ognja in pridigarji, ki se jih vsi izogibajo, kakor da bi bili kužni, oni pa samo govorijo resnico. O, da, promiskuitetna sem, če se lahko tako reče […] Postelja je velika, združila se je z obzorjem, vsi uživamo, sploh si niste sposobni predstavljati, koliko nas je! Zraven je Oblomov, zraven je Don Kihot, ki se bori z blazinami, misleč, da so mlini na veter, zraven so tudi Ema Bovary, Oskar Matzerath, Molly Bloom, Humber Humbert, Margareta, Stephen Dedalus, Tess iz rodovine d’Urbervillov. Zraven so mnogi avtorji in njihove literarne osebe, zraven smo tudi mi, njihovi zvesti bralci, vsi smo zraven, poležavamo na veliki postelji pod vedrim nebom. Naši obrazi pišejo manifest, živ, nemiren in lesketajoč se kor ribji mrest. Mi smo na dnu, nekje visoko, visoko nad nami pa šumi čas. (‘Tedaj sem prvič zaslišal šum časa. Letel je nad mano. Goltal sem solze zanosa’, pravi Kavalerov.), huči moderni svet. Kljub temu mi nekaj pravi, da bo ta postelja s poraženci, med katerimi je vsak objel svojo blazino kot rešilno bilko, trajala dolgo, tisti zgoraj pa so minljivi kot dež in sonce, ki sipata mavrice po nas, kot veter, ki raznaša zlato listje po nas, kot snežec, ki nas prekrije kot mehka odeja in se sopi. Seveda ni treba verjeti v to, stava o minljivosti tistih zgoraj in večnosti teh spodaj je sladka tolažba vseh poražencev. Po drugi strani pa … / Mimogrede, kaj pa vi, kako je z vami?
in nato