Muminočka in morje
Žanr | fantastični roman, mladinski roman |
Narodnost | finska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
Založba | Mladinska knjiga |
Prevod |
Nada Grošelj |
Ključne besede | Družina, Morje, Potovanja |
Žanr | fantastični roman, mladinski roman |
Narodnost | finska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
Založba | Mladinska knjiga |
Prevod |
Nada Grošelj |
Ključne besede | Družina, Morje, Potovanja |
Verjetno se še spomnite, kako so pred nekaj leti televizijske zaslone zasedala simpatična pravljična bitja, imenovana mumini. Ti so nastali v zgodbah finske pisateljice Tove Jansson že leta 1942, v nekaj desetletjih pa so uspešnim knjigam sledili stripi, slikanice in na koncu še risanke ter animirani filmi. Muminočka je že trinajsto delo o muminih, prevedeno v slovenščino, namenjeno pa je malo starejšim bralcem. V romanu na 210 straneh spremljamo zgodbo o tem, kaj se zgodi, ko se Muminočka v svoji družini nenadoma ne počuti več potrebnega. Svojo družino – ženo, sina Mumintrola in malo Mi – iz Mumindola popelje na pot v neznano, čez prostrani ocean, dokler ne prispejo do osamljenega otočka sredi divjega morja, na katerem stoji svetilnik. Tu bo očka prevzel vlogo svetilničarja, poskrbel za družino in končno živel svoje sanje. Pa vendar ne gre vse po načrtih: mama je osamljena, Mi in Mumintrol se vse bolj zapletata v skrivnosti otočka, sam na otoku ne odkrije svojega poslanstva, poleg tega pa se vse bolj zdi, da je otok živ – in prestrašen … Pripoved v prevodu Sovretove nagrajenke Nade Grošelj prežema liričnost, tesnobno vzdušje osamljenega otočka se neločljivo prepleta s finskim humorjem in ustvarja pripoved, ki jo bo mlado in staro prebralo na dah.
Objavljeno: 13.09.2017 14:41:27
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:46
“Šele popoldne sta očka in mama odkrila, da je gozd napravil odločen korak proti svetilniku. Najbolj se je mudilo jelšam. Prelezle so že pol poti na vrh otoka, ostala je le še tista, ki je imela privezano za vrat Pustolovščino, vendar se je tako stegovala, da se je skoraj zadavila. Obletele trepetlike, ki niso več mogle izšelesteti svojega strahu, pa so se v plahih gručah razkropile po vresišču.
Drevesa so bila podobna žuželkam, z dolgimi, tipajočimi koreninami so pletla vozle okrog kamnov in grabila za vresje, da bi obstala kljub jugozahodniku.
“Ampak kaj hočejo?” je šepnila mama in pogledala Mumintrolovega očeta. “Zakaj to zganjajo?!”
Očka je ugriznil v pipo in se hlastno poskusil domisliti pojasnila. Grozno mu je bilo priznati “ne vem”, povrhu tega pa je bil že sit tega, da ničesar ne razume.” (str. 169).