Avtobiografsko delo Suzane Štravs lahko beremo kot samostojno, čisto svojo zgodbo, ali kot dopolnitev … celo odgovor na partnerjev zapis dela »Deček s tatujem na srcu«. Avtorica v bolečini preteklosti spregovori o življenju v strahu pred prihodnostjo in (deloma) o nezmožnosti življenja v sedanjosti. Popiše dneve, ko so bili jeza, žalost, obup in prestrašenost zanjo že nekaj običajnega, partnerjevo pretesno prijateljstvo z alkoholnim opojem pa vse pogostejše. Nemalokrat je ob tem želela biti njegova rešiteljica, na koncu pa je prevzem odgovornosti prepustila njemu. Kantina pri psihiatrični bolnišnici je bila v enem izmed teh dni kot okno, skozi katerega je sramežljivo kukal droben sij svetlobe. Nista želela biti del statistike slabih družin … Nista vedela, kateri žanr svojega življenja bosta odigrala … Bila pa sta si enotna, da je čas, da prekineta tragedijo in s skupnimi močmi ustvarita boljši jutri. Spregovorila sta o bolečih točkah v življenju, se osvobajala okov preteklosti, ob tem pa je resnica sama poskrbela za čiščenje odnosov. Resnica je razkrila resnično pristnost posameznikov.
V ključnih trenutkih sta hodila v isto smer, zato danes hodita po isti poti. Z »virusom svobodnosti« pa želita »okužiti« še druge. Tudi svoja otroka, najstnika, s katerima svoj vsakdan gradita na odkritih pogovorih – ti so vedno boljši od prepirov. In tudi razlika je očitna. V prepirih je bistvo, kdo ima prav; v pogovorih pa, kaj je prav. Mnogo gradiva za pogovor so jima/jim prinesle (tudi) knjige. Suzana in Simon pravita, da so knjige izbirale njiju. Črne črke (simbolično težke vsebine) na belih listih (simbolično svetla prihodnost) so tako v vsem tem »inventurnem maratonu« pomagale vzkliti zrnu, ki sta ga zasadila, a pod težo življenja ni videlo sonca.
Objavljeno: 11.09.2017 07:35:29
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:44