| Žanr | avtobiografski roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Prebold, 2016 |
| Založba | Vsemu si kos, vseživljenjsko izobraževanje |
| Ključne besede | Alkoholiki, Odvisnosti, Otroštvo, Spolna zloraba, Zdravljenje, Žrtve |
Knjiga je napisana po resničnih dogodkih in sestavljena iz petih poglavij. Zadnje je naslovljeno z »Novo poglavje življenja« in je najkrajše, a nosi bistveno sporočilo: BREZ SKRIVNOSTI! Deček s tatujem na srcu je skozi leta postal moški z jasnim ciljem: (spre)govoriti v imenu vseh, ki so bili spolno zlorabljeni in še danes nimajo poguma tega povedati. Njegova avtoterapija na poti spopadanja z bolečino je bilo pisanje. Papir je prenesel vse. Prav tako pa mu je na tej poti iskanja sebe, razkritja in reševanja problemov ob strani stala partnerka Suzana – steber, kakor je v knjigi poimenoval poglavje, namenjeno njej. Simon zapisanega nikoli ni popravljal, knjige tudi nikoli ni »bral vnaprej«. To, da dela ni izdal pod psevdonimom, priča o njegovi moči in pogumu. Ko je knjiga ugledala luč sveta, se mu je zdelo, kot bi z japonkami šel na Mount Everest. Na nadaljnji poti pa ga je vodila želja po pomoči drugim. Preveč je trpečih otrok in premalo staršev, ki (pravilno) ukrepajo. Gre za prvo tovrstno moško pisanje v Sloveniji, po nekaterih podatkih celo v Evropi. Simon in Suzana sta z izdajo knjige sprejela tudi tveganje sprejetosti v družbi. Odpeljalo je mnoge, še več pa jih je pripeljalo. Spletla so se mnoga nova poznanstva, mnogi so spregovorili o sebi, o svojih izkušnjah … in niso pogledali stran, kar je bistveno. Vprašanje, ali je bilo vredno, Simon brez pomisleka potrdi. S tem misli na vsak korak, ki ga je že naredil, in na vsakega, ki ga še bo … ki si ga še želi. Če se bomo hoteli prepoznati, pa moramo kot družba še veliko delati … narediti.
Objavljeno: 11.09.2017 07:34:56
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:44
»Zgodbo sem pisal v najtežjih trenutkih svojega življenja. V času, ko sem prehodil svoj maraton in razkril svojo skrivnost, v kateri sem bil ujet večino svojega življenja. Pisal sem jo v času, ko sem doživljal učinek in posledice resnice. Ob pisanju sem jokal, da so mi na tipkovnico kapljale solze. V prstih sem čutil krče, ko sem želel podati natančen opis dogodkov. Potreboval sem tudi do deset dni, da sem lahko napisal odstavek ali dva. Toda vse je bilo vredno vsakršnega napora, da vas danes lahko seznanim s svojo zgodbo, ki naj vas navdihne za vašo prihodnost. / In da, moji prijatelji, zgodba ima srečen konec, poln ljubezni, spoštovanja, sonca, pogledov iz zraka, kot jih vidijo galebi, kadar svobodno jadrajo milje in milje za ribiškimi ladjami. Zajadrajte v svoje življenje.« (avtorjev zapis v predgovoru; str. 12)
in nato