| Žanr | eksistencialistični roman, esej, monološki roman |
| Narodnost | italijanska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 1977 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Prevod |
Alenka Blažina |
| Ključne besede | Družbeni odnosi, Kritika, Materinstvo, Nosečnost, Splav (medicina) |
Celoten roman, pravzaprav že esej, Pismo nikoli rojenemu otroku, je monolog nosečnice s svojim še nerojenim otrokom. Med svojo neželeno nosečnostjo se protagonistka zgodbe ukvarja z eksistencialnimi vprašanji. Odloča se med življenjem in smrtjo, spopada se z vprašanji, kaj bi ji prinesel otrok, pogled moških na bodoče mamice, predvsem pa ali naj otroka sploh obdrži. Proti zdravnikovim nasvetom, da bo s svojim početjem škodovala zdravju otroka, se naposled odpravi na naporno potovanje in splavi. Ko se zbudi iz kome, v katero je padla, se mora soočiti s sojenjem šestih oseb, ki so bili ob njeni nosečnosti ves čas prisotni. Vsak izmed njih poda svoje videnje na njeno dejanje in jo obsodi ter vsak ima na neki način tudi prav. Zadnji, ki jo obtoži, pa je njen še nerojeni otrok. Čutna in lepo berljiva zgodba z odprtim koncem.
Objavljeno: 08.09.2017 12:21:38
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:44
Spoznala sem, kako globoko in nepopravljivo je bilo zlo, ki sem ga prizadejala tebi in sebi: vsemu, v kar sem di prizadevala verjeti: rodimo se, da bi bili srečni, svobodni, dobri, da bi se borili v imenu sreče, svobode, dobrote; rodimo se, da bi poskušali, spoznavali, odkrivali in ustvarjali. Ne, da bi umrli. In preplašena sem si rekla, ko bi le bilo vse samo sen, da bi te, ko se bom zbudila, našla živega, otrok! In začela bom vse znova, brez strahu, brez nestrpnosti do tebe, ne bom se odrekla veri, ki jo imenujemo upanje. Stresla sem kletko in se želela prepričevati, da je ni. (str. 84)
in nato