Dnevi Nevade

Pisatelj, katerega psevdonim je Bernardo Atxaga, pravo ime pa Joseb Irazu Garmendia, nam že vrsto let streže z romani prav posebne vrednosti. Cenjeni so zaradi tematike, ki jo odkriva, zaradi vpogleda v življenje Baskov, zaradi tekočega pripovedovanja in vrhunskega jezika. S široko razgledanostjo in poznavanjem zgodovine, politike in vsega, kar je v ljudeh človeškega – bolj ali manj -, nas pritegne tudi v tokratnem romanu, ki je pravzaprav dnevnik. Pisatelj potuje skupaj z družino v Združene države Amerike. Tam je na univerzi v Renu žena dobila delo, raziskuje namreč sledi baskovskih priselitev. Obe hčerki, Izaskun in Sara, obiskujeta ameriško šolo, pisatelj sam pa poleg tega, da skrbi za družino, raziskuje okolico in občutja zapisuje v dnevnik. V njem se vrstijo spomini na očeta, mater, brata, na dragega prijatelja L. in mnoge ljudi, ki so zaznamovali njegovo družino ali njega samega v Baskiji in se dopolnjujejo z dogodki, ki se odvijajo v Renu in na potovanju po Nevadi in okoliških državah. Krog prijateljev, ki se ustvari v Renu, je zanimiv in osebnostno tako raznolik, da je že vpogled v njihove osebnosti prav navdušujoč. Navdušenje se razširi še s pripovedovanjem o dogodkih, kot so življenje baskovskega boksarja, izginotje podiralca rekordov sredi puščave, potovanje v San Francisco, na katerem gorovje Sierra Nevada povzroči tišino v avtu. Tudi takih, ki so neprijetni, ne manjka, kot je na primer tisti, v katerem nastopa posiljevalec mladih deklet. Poleg plastičnih pajkov in plastičnih obešencev obstajajo tudi resnične pošasti. In vedno so nekje za vogalom spomini različnih vonjav. Vse to, in še mnogo več, je Amerika, talilni lonec, kjer nekatere sestavine ostajajo kljub vsemu cele. Tako kot Baski, ki bodo vedno vedeli, da to so. In bodo Baski za vedno tudi ostali.