| Žanr | fantastična kratka proza, kratka zgodba |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Pekel, 2017 |
| Založba | Zavod Volosov hram |
| Ključne besede | Čas, Človek, Fantastika, Nezemljani, Strah, Tehnološki razvoj, Vesolje |
Zbirka Tako blizu, tako daleč je niz štiriindvajsetih čudovitih kratkih znanstveno-fantastičnih zgodbic. Vsaka zase je mali iskrivi biser, ki zažari ravno zato, da je potem, ko preblisk mine, še bolj temno, tiho in samotno. A nič zato, tako ali tako smo s svojo nekritičnostjo, pohlepom in hudobijo na tem planetu motilci, prav nobene škode zanj ne bo, ko se bomo sami iztrebili ali izselili, ali pa bodo drugi nas preplavili. Do takrat pa nam preostane bivanje v stiskah, strahu in nemilosti. Še toliko znanja in »napredne« tehnologije pomeni le odlog neizbežnega spoznanja, da smo v r…!
A kdo ve!? V vzporednih vesoljih se Človekova usoda morda lahko odigra po čisto drugačnih scenarijih!
Objavljeno: 25.08.2017 14:01:25
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:37
“Potem sva z ženo odšla na teraso na kozarček močnega. Malo za korajžo, ker je najina hčerka z raketoplanom pravkar vzletela, malo pa tudi za najino dobro razpoloženje. Topel majski večer je bil zunaj in pogled v zvezdno nebo je bil lep. Ko so se na nebu prikazale še tri lune, Zemljine stare spremljevalke, sem se sam pri sebi nasmehnil. Te lune so skoraj toliko stare kot naš svet in so še dodaten dokaz, da je z mano in mojim svetom vse v redu!
Paralelni svet je bil zdaj dokončno oddaljen od mene za svetlobna leta. Nisem več dvomil, bil sem doma, pri svojih.
In kot da bi žena prebrala moje misli, je stegnila svoj rep proti meni in me objela. Tudi jaz sem ji položil rep čez ramena in jo stisnil k sebi. Nič nisva govorila, le strmela sva v nočno nebo…” (str. 95 – 96)
