Mesec dni na podeželju

“Takšen je bil precej značilen pričetek vsakega dne – skodela čaja v Moonovem zaklonišču, navadno nisva kaj dosti govorila, medtem ko je on puhal pipo. Ponavadi sem ga vprašal, kako mu kaj gre in ali je kdo pokukal v njegovo jamo; in potlej je on mene vprašal, kako kaj vrh lestve in kdo se je priklatil čez pašnik v cerkev, in kdaj pa kdaj je, skozi dim pipe, vame uprl vprašujoč pogled. Kdo sploh si? Koga si pustil za seboj v kuhinji? Kaj te je doletelo Tam Onkraj, da si skupil to odvratno trzanje? Si tukaj zato, ker poskušaš zlesti nazaj v kožo, ki si jo nosil, preden so te potisnili skozi mesoreznico?
Njegova vprašanja sem videl, vendar nanja nisem odgovarjal. Ne zato, ker bi ne bil dovolj odkritosrčen, pač pa zato, ker govorjenje ne bi pomagalo. Rekli so mi, da me bo očistil samo čas, in verjel sem jim. Kakorkoli že, vse to je bilo že takrat preteklost in izgubljeno, in prvih nekaj dni v Oxgodbyju sem bil zatopljen v delo. Bilo je strašansko razburljivo: nemara boste razumeli, če pojasnim, da spočetka nisem zares dobro vedel, kaj razkrivam.” (str. 43)