Človek v holocenu

Gospod Geiser, edina oseba romana (če odštejemo obiskovalca, nemškega astronoma, in ob koncu njegovo hčerko) se je v odročni švicarski dolini na meji z Italijo naselil že pred leti. Vdovec, ki se mu vse bolj pozna starost, se znajde sam sredi večdnevnega naliva ob koncu avgusta, brez elektrike in drugih povezav s svetom. Resda vsaj za silo na varnem (v klet njegove hiše sicer pronica in v njej zastaja voda), je kljub vsemu zbegan. Po tem, kar opazi na svojem vrtu, sluti, da okolica drsi, da se prožijo na videz nedolžni plazovi, ki pa bi nekoč lahko zasuli in izbrisali celo področje. Zato vzame v roke splošno enciklopedijo (kot kaže, je bil nekoč profesor) ter proučuje geološke značilnosti pokrajine, prva živa bitja na tem območju v prazgodovini in še kaj. V Bibliji prebira zgodbo o vesoljnem potopu. Najprej skuša prepisovati odlomke, ko pa mu delo postane prenaporno, iz enciklopedije gesla kar izrezuje ter jih lepi na steno dnevne sobe. Pri čemer seveda pozabi, da bi bilo besedilo na drugi strani lahko prav tako uporabno. Skozi (za bralca mestoma nesmiselno in čudaško) početje se vse bolj kristalizira Geiserjevo pešanje spomina, ki se nazadnje sprevrže v blago možgansko kap. Geiser (pripovedovalec glavno osebo vseskozi spoštljivo naziva gospod Geiser) se nazadnje sam začne spraševati, čemu vse to znanje, ki ga je nakopičil na steni. V noveli sta še posebej izpostavljena dva trenutka Geiserjevega življenja. Prvič, ko se kljub nemogočemu vremenu odpravi na daljši sprehod v okolico in se bralec že začne bati, da se mu bo zgodilo kaj hudega, in drugič, pustolovščina izpred več desetletij, ko sta se z bratom nesrečno zaplezala med alpinističnim vzponom, a se tudi takrat srečno rešila. Pripoved o staranju, pešanju spomina, pa tudi o tem, da ni treba kar tako obupati. V enem izmed odstavkov je lepo zapisano, da se zmeraj najde kaj za početi, tudi če človek npr. neha upravljati podjetje. Na videz žalostno, a mestoma tudi kar humorno, prav gotovo pa zelo berljivo. Sama sem npr. ob drugem branju izpuščala Geiserjeve izrezke, a pripoved je bila prav tako strnjena celota, dojemljiva brez prevelikega naprezanja.
Pripis 25. avgusta 2017:
Le dan po tem, ko sem vnesla gornji zapis, je alpsko vas na švicarsko-italijanski meji zasul plaz blata in kamenja. Max Frisch je torej imel še kako prav.