‘Ves svet je svet izključencev, družba sama po sebi sploh ne obstaja, vsak je sam, nihče ni v prednosti,’ sporoča Thomas Bernhard, s katerim se mora v svojem bralnem nabiranju vsaj enkrat soočiti vsak resen bralec. Čeprav se omenjenega avtorja ceni zaradi mojstrskega pisateljskega daru, pa je, to je treba priznati, sledenje temnim psihičnim stanjem človeka, v njegovem primeru največkrat nevzdržnim za hrbtenično materijo človeškega fizisa, ki jih do onemoglosti (lastne in bralčeve) popisuje s kar največjo kirurško preciznostjo, vse prej kot lahkotna dejavnost. Njegovi junaki, ki v mnogih primerih nosijo avtorjeve esencialne sledi, so čudaki, telesno in duševno izčrpani izoliranci na robu blaznosti, patološko preobremenjeni s prezirom do vsega človeškega, grenko načeti od samih sebe in samodestruktivni. Živeči v surovi hladnosti (po avtorjevih navedkih) avstrijskega naroda, egoistični brezbrižnosti okolja in hromečem primitivizmu nemočno polzijo v norost brezizhodnosti. Trpeči zaradi nezmožnosti, da bi se v življenju enkrat samkrat jasno izrazili, zapadajo v prostaški molk do sveta, v samotno ječo lastnih čustev, so neprenehoma žalostni in v svoji žalosti vselej sami. In se vprašamo: ali ni molk sveta njihov (tj. avtorjev) lastni; je zamera do ljudi predvsem nemoč spremeniti samega sebe; je prezir do vsega človeškega zgolj preobleka lastnega, vase uperjenega gneva? Ali pač ne? Thomas Bernhard je še kako aktualen.
Objavljeno: 18.08.2017 08:46:43
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:33