Izgnanstvo

Kratke zgodbe (ali morda kar literarne vedute) o begunstvu, nasilju nad ženskami, revščini, krvnem maščevanju, psihološkem in medicinskem pohabljanju, lažnih iskrenostih, verskem nasilju, mučenju, vojni, takšni in drugačni diktaturi in še in še, tvorijo svojevrstno grajen roman, ki bralca izzove neposredno in neusmiljeno. Na izviren in nikakor ne patetičen način popisane usode posameznikov, ki pričajo o temnih globinah človeške duše in različnih odtenkih zla, je avtorica na osnovi dejanskih zapisov v časopisju preoblikovala v kratka, ostra, neusmiljena literarna kopja, ki zarežejo z bolečino intimnih, mnogokrat družbeno pogojenih in soodvisnih grozodejstev, ki jih človeška vrsta sama sebi povsod po svetu zadaja vsak dan. Avtorica upanje v dober razplet posameznikovih usod sicer ohranja, vendar je Izgnanstvo predvsem knjiga, ki boli. Beremo jo zato, ker se zavedamo, da vsi izhajamo iz istega korena in se krivda kogarkoli po nekem meta kodu veže na vse ostale. Težki temi navkljub izredno lepo zapisano.