| Žanr | avtobiografski roman, potopis, potopisni roman, spomini |
| Narodnost | avstralska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
| Založba | UMco |
| Prevod |
Helena Marko |
| Ključne besede | Aborigini, Avstralci, Hoja, Popotništvo, Potovanja, Puščave, Samospoznavanje |
Robyn Davidson se je pred štiridesetimi leti odločila, da bo sama prehodila 2700 kilometrov dolgo pot čez avstralsko puščavo. No, ni se samo odločila, ampak je to tudi naredila.
Na svoje izhodišče v Alice Springs v centralni Avstraliji je prišla praktično brez vsega. V dokaj neprijaznem puščavskem mestu skorajda nihče ni verjel, da ji bo podvig uspel. Delala je po kameljih farmah in si pridobivala izkušnje glede oskrbe kamel ter si tri tudi prislužila. Po dveh letih priprav se je skupaj s psičko Diggity in kamelami Dookie, Bubom, Zeleiko in njenim mladičkom Goliathom odpravila na 2700 kilometrov in devet mesecev dolgo pot do Indijskega ocena. Robyn bi najraje ves čas bila sama, vendar je morala zaradi pomanjkanja denarja privoliti v občasne obiske fotografa revije National Geographic, ki je finančno podprla njen podvig. Tudi pričujoča knjiga je opremljena s čudovitimi fotografijami Ricka Smolana, ki ji je na začetku šel pošteno na živce, kasneje pa se je z njim spoprijateljila. Del poti jo je skozi svojo sveto zemljo spremljal tudi aboriginski starešina Eddie. Divjo deželo vročega peska je Robyn doživljala kot radodarno, dobrohotno in darežljivo. Žgoče sonce in pičle zaloge vode ji nista prišla do živega. Bolj so jo iztirila občasna srečanja s turisti in novinarji, ki so jo lovili po puščavskih prostranstvih in ji molila pod nos mikrofone in fotoaparate. Poti nam prinašajo poetične opise pokrajine in avtoričino potovanje do sebe. Po osupljivi zgodbi je bil tri desetletja kasneje posnet tudi film.
Objavljeno: 08.08.2017 19:52:00
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:30
“Tistega večera sva skrenila s poti – Eddie se je odločil, da me bo peljal skozi svojo deželo. Teden dni sva se potepala po tisti deželi in zdelo se je, da Eddie z vsakim korakom zraste. Bil je moški, poln zgodb o sanjskem času, o dingu, o svojih povezavah s posebnimi kraji, ki so mu dajali svojstveno energijo, občutek zadovoljstva in pripadnosti. Vsak večer, ko sva se utaborila, mi je pripovedoval zgodbo za zgodbo, mit za mitom. Vsak delček te dežele je poznal tako dobro kot svoje lastno telo. Povsem doma je bil v tem okolju, z njim se je zlil v eno in ta občutek se je začel prenašati tudi name. Čas se je stopil, postal je nesmiseln. Mislim, da se še nikoli v življenju nisem tako dobro počutila. Pripravil me je do tega, da sem opazila stvari, ki jih prej nisem – zvoke, sledi. In začela sem dojemati, kako se vse lepo ujema. Ta dežela ni bila divja, temveč krotka in radodarna, dobrohotna in darežljiva, če si jo le znal videti, če si le znal biti del nje. To prepoznanje pomembnosti in pomena aboriginske zemlje presune mnoge bele ljudi, ki delajo v tisti deželi.”
(Str. 226)
in nato